Pohod najmlajših planincev na Šmarno goro
Ko mentorji planinskih krožkov z vodniki Planinskega društva Kočevje sestavljamo plan pohodov, si za zimske mesece zaradi pričakovanih zimskih razmer izberemo lažje in varnejše ture. Letošnja zima pa je tako mila, da smo na dosedanjih potepanjih nabrali snega komaj za kakšno kepo.
Tudi v soboto, 14.1.2012, nas je po hladnem jutru hitro ogrelo sonce. Kot vedno se nas je tudi tokrat zbralo zelo veliko, 59 otrok s kočevskih osnovni šol, za en velik in en manjši avtobus. Vožnja do Tacna je bila kratka in prijetna. Sledila je malica, saj prazna vreča res ne more stati pokonci. Potem pa po ustaljenem vrstnem redu, od najmlajših prvošolčkov do najstarejših petošolcev, lepo v koloni do cerkvice sv. Matere Božje, ki se nam je vabljivo razkazovala z vrha hriba. Imeli smo srečo, da je bila pot suha in zemlja malo pomrznjena. V nasprotnem primeru bi bili blatni, pa še drselo nam bi na koreninah dreves, ki služijo za naravne stopnice. Že v avtobusu smo izvedeli, da je Šmarna gora hišna gora Ljubljančanov. In res, še na nobenem pohodu nismo srečali toliko pohodnikov kot tukaj. Enemu smo bili pri njegovem teku na hrib malo v napoto, vsi ostali pa so nas pohvalili in zatrjevali, da tako velike skupine tako majhnih in pridnih planincev še niso videli. Tudi veliko kužkov hodi v hribe. Učenci so jih našteli več kot dvajset. Na vrhu pa pravljica – sonce, ležalniki, pogled na zasnežena Alpe, pod nami pa kot na dlani Ljubljana z okolico. Vzeli smo si čas za počitek, sončenje, malico, pisanje dnevnikov, ogled jaslic, pogled skozi daljnogled, igro na igralih, fotografiranje in obvezno zvonjenje na zvon želja.
Mentoricam in vodnici se je ena želja že uresničila. Vse učence smo pripeljale cele in zadovoljne do avtobusa in domov v objem že čakajočih staršev.
Majda Terbuc