Letošnji dijaški tabor v Bavšici je bil vse prej kot dolgočasen. Dneve so nam krajšale različne aktivnosti, ki jim ni primanjkovalo izvirnosti. Tekom tedna smo šli večkrat na kopanje v zelo mrzlo Koritnico in pa na kar 3 ture. Vsak je lahko izbral zahtevnost in dolžino, ki sta mu odgovarjali, vodstvo pa je poskrbelo, da je bilo v vsaki skupini dovolj izkušenih vodnikov, ne le za varno pot, ampak tudi za dobro vzdušje in fotografije.

Tako smo se hladili ob Koritnici, foto: Tomaž Skok

Že prvi dan tabora smo ugotovili, da nihče izmed udeležencev ni zeleni krokodil, zato smo se lahko odpravili osvežit v Koritnico. Super atmosfera nas je spremljala še ob večernem ognju, kjer so tako udeleženci kot vodstvo že prvi dan pokazali, kako se kitara igra do pol enih zjutraj. Zato smo se drugi dan precej zaspano odpravili na prvo turo do planine Bala. Od tam so najbolj zagreti šli še do jezera, ki je malo višje. Tega jezera sicer ne boste našli nikjer na zemljevidu, niti na slikah, vendar nam lahko verjamete, da zares obstaja. Po kosilu smo poslušali krajše (in edino;) predavanje, kjer smo med drugim izvedeli, da omejitev 40 km/h na Pokljuki ni potegavščina, temveč je nujno potrebna zaradi gorskega petelina, ki potrebuje mir in tišino. Dan smo zaključili z nočno igro. Poškodovanih ni bilo, le člani poražene ekipe so imeli ranjen ponos in veliko smole (predvsem na hlačah, po komolcih ...). Novih iger pa se nismo naučili le od vodstva, temveč tudi od udeležencev, ki so nam pokazali kako se športno igra frizbi in nariše popoln krog.

Igranje frizbija - zares, foto: Tomaž Skok

Na začetku smo še vedeli, kje smo, foto: Tomaž Skok

Prvo daljšo turo smo izvedli četrti dan tabora, in sicer na Rombon. Krajši del poti (do trdnjave) smo prehodili že večer prej, bivakirali pod zvezdami, in se po jutranji kavici (hvala Matjaž) navsezgodaj odpravili proti vrhu in ga še predčasno osvojili. Izvedeli pa smo, da sta bila dva izmed udeležencev prvič nad 2000 metri! Zato je vodstvo zanju zvečer organiziralo krst. Najprej sta odgovarjala na zahtevna vprašanja, ob katerih smo drugi le trepetali za njuno prihodnost, nato pa postala nemočni žrtvi prusikovega vozla in neusmiljene roke vodje tabora. Isti dan se je pred tem pripetila še kraja zobne paste vodstvu, ki je bilo seveda ogorčeno. Zato se je krst nadaljeval v zasedanje sodišča. Po dolgi obravnavi, sodbi in izvršeni kazni se je spet upel hišni ansambel Bavšica (3 kitare, sintesajzer in angelski glasovi) ter igral pozno v noč.

Osvojen Krn, foto: Tomaž Skok

Četrtek smo začeli s pozdravom soncu (ki smo ga zares lahko pozdravili šele po 9.30) in razteznimi vajami, da smo se ogreli za dopoldanske športne igre; odbojko in nogomet. Popoldne pa je bilo plezalno, odpravili smo se v plezališče.
Ko smo se zvečer vrnili v Bavšico nas je ponovno čakala odlična večerja, potem pa smo vestno umili zobke in šli spat, ker smo se naslednji dan navsezgodaj odpravili na turo. Prvi zajtrk je bil že ob treh zjutraj za markaciste, ki so označili pot na Bavški Grintavec. Večina nas je poležala do petih, naš cilj je bil Krn. Pot smo začeli iz doline Lepena in po dveh urah hoje (v popolni tišini) že prišli do Koče pri Krnskih jezerih. Po deveti uri smo se počasi že začeli prebujati in tudi pot je postajala vse lepša. Dokončno nas je zagotovo prebudil pogled z vrha, ki je res fantastičen. Nadaljevali smo proti Batognici, raziskovali ruševine in rove iz časa prve svetovne vojne ter se sončili na mehki travi, da bi si prihranili moči še za zadnji cilj tega dne: Vrh nad Peski. Ime ga zelo dobro opiše; ves hrib je namreč zelo krušljiv. Z vrha smo se spustili po brezpotju, čez melišča, kar je bila še ena ... izkušnja :). V PUS Bavšica smo se vrnili, ko so imele ostale skupine že večerjo. Je bilo pa naše pozno kosilo zato toliko boljše. Po večerji je sledila obvezna odbojka.

Sobota je bila ponovno bolj plezalna. Naučili smo se osnov gibanja in vpenjanja na ferati ter spuščanja po vrvi. Po kosilu smo začeli s čiščenjem hiše. Popoldne smo preživeli v Čezsoči, kjer smo se osvežili v reki Soči, za večerjo pa smo si naročili pice. Na poti nazaj smo se ustavili v živahnem Bovcu, dan pa zaključili z druženjem ob ognju ter tudi to noč zaspali pod zvezdami.

Tako se je dijaški planinski tabor prehitro približal koncu. Vse tri bi se rade še enkrat zahvalile kuharici Zinki za izvrstno hrano in najboljši štrudel. Hkrati jo naprošamo, da nam razkrije recept za to nebeško sladico. Zahvaljujemo se tudi vodstvu, saj je odlično izpeljalo celoten tabor, ki nam bo zagotovo še dolgo ostal v lepem spominu.