V petek, 25. septembra 2015, smo se dopoldne vsi tečajniki in tečajnice ter dva inštruktorja zbrali pred Planinskim učnim središčem v Bavšici in se takoj odpravili na petnajst minut oddaljen razglednik nad dolino - da smo videli, kje pravzaprav smo. Tečaj je svoje ime začel upravičevati že na prvem predavanju, saj smo izvedeli, kako delimo planinske poti in da so med njimi tudi zahtevne in zelo zahtevne.
Ker se je približeval čas kosila, je bilo treba poiskati nekaj kandidatov, ki bi lupili krompir, rezali zelenjavo in ki bi bili pripravljeni mešati juho v velikem loncu. Kaj kmalu se je pokazalo, da to sploh ne bo problem, saj smo se v kuh'nji poleg obeh inštruktorjev zbrali še skoraj vsi tečajniki, tako da se je ta prostor iz v kovino obdane luknje prelevil v prijetno družabno okolje, v katerem se je ustvarjalo dobro vzdušje. Kakor skoraj vedno v skoraj vseh kuh'njah. =)
Po vsakem obroku si je treba vzeti nekaj časa za počitek - saj veste, kako je to - ne moreš takoj spet na noge. Ta nasvet smo upoštevali tudi mi, dodali pa smo mu še lonec kave in nekaj piškotov. Popoldne se je naš učni program nadaljeval; ker je bila v sobotnem planu tura na Jerebico, smo morali s pomočjo vodničkov in zemljevidov narediti pripravo na turo, ki je vključevala tudi skico poti. Smo pa bili kar pridni, saj smo v večernih urah prisluhnili še predavanju iz prve pomoči. Da ne govorim o naši odpravi na nočni ... sprehod na Logje, kjer smo si predstavljali, da gledamo v z zvezdicami posuto nebo (kaj hočemo, ko pa je bilo oblačno), ter upali, da rdeče oči mirno spijo v svojem brlogu ... ;)
»Po kavi se dan pozna,« pravijo. Nič drugače pa ni bilo niti tokrat. Dobri sta bili - tura in kava namreč. Iz Bavšice smo se odpeljali proti Logu pod Mangartom ter se od parkirišča v Možnici odpravili naproti skalnatemu vrhu, ki smo ga še malo prej videli nad sabo. Pot nas je najprej vodila po makadamski cesti, kmalu pa smo jo ubrali po gozdni stezi, ki se je začela strmeje vzpenjati. Pokazala nam je prave značilnosti zahtevne poti, saj nam je postregla z nekaj izpostavljenimi mesti, zavarovanimi z jeklenicami in nekaj klini. Pri zgornji gozdni meji se je začela spodnja vetrovna meja, ali kakorkoli že bi se temu reklo. Pa kar ostre zobe nam je pokazala. Vendar smo jo na vrhu Jerebice prelisičili in se umaknili dva metra pod vrh, kjer smo lahko v miru pojedli malico, nekateri srečneži pa celo popili čokoladno mleko. :)
 |
 |
Ta lepotica nam je postregla z razgledom na najvišje vrhove Julijskih Alp, ki jih je pred nekaj dnevi zakrila snežna odeja, pod njimi pa je mirno ležalo Rabeljsko jezero. Na severu so sivi oblaki zakrivali Viš in Montaž in ustvarjali prav skrivnosten pogled na kraljestvo Zahodnih Julijcev. Na poti v dolino smo si ogledali še dih jemajoča korita Možnice. Kar neverjetno se zdi, da lahko reka ustvarja takšne oblike! Malo za šalo, malo za res smo, že malo utrujeni od hoje in vetra, razmišljali o prijetnem »kafetkanju« v Bovcu. Ah, zakaj pa ne? No, pa smo v Črni ovci opravili še analizo ture in v trgovini nakupili sestavine za večerjo. Ni minilo dolgo, že se je druščina zbrala za pulti in štedilnikom. Rezultat: kraljevska večerja za okroglo mizo. :)
Dobro da ima dan štiriindvajset ur (in ne le dvanajstih). Ko smo se zvečer zbrali pred bajto in ni bilo točno jasno, kam jo bomo mahnili, je padla ideja, da si gremo ogledat trdnjavo Fort Herman - nočno verzijo. Zanimivo to sprehajanje po zapuščenih hodnikih in občudovanje nočnega neba nad mističnimi gorami, ki oklepajo Bavšico, s strehe trdnjave.
 |
 |
Že nekaj dni smo vedeli, da nas v nedeljo čaka ferata, namenjena učenju gibanja po tovrstnih poteh. O njej so se širile različne pripovedke, npr. da se po skobah navpično vzpenjaš kakšnih šestdeset metrov. Mislim pa, da si nihče ni znal točno predstavljati, kako to bavško čudo zgleda. Na tej zavarovani plezalni poti nas je pričakalo čudovito vreme, ki je prijetnost poti še povečalo. Res je bilo super! Najprej smo jo opravili v lažjo smer in se kar nekaj časa zamudili na vodoravni, s soncem obsijani in s čudovitim razgledom obdarjeni prečki. Kakšni mogočni vršaci se dvigajo nad dolino in kakšno sinje modro nebo se bohoti nad njimi! Mogoče mi je v preteklih dneh prirasla k srcu, morda se mi je prikupila šele v tem trenutku ali celo še kasneje - kakorkoli, Bavšica je res čudovita alpska dolina. K sreči sem lahko takšen razgled doživela še enkrat, saj smo se po poligonu odpravili še v nasprotno smer. Nato smo se ukvarjali še z nekaterimi zanimivimi aktivnostmi: ob vrvni ograji smo splezali na vrh stence, s katere smo se ob vrvi spustili dol. Ob tem smo sprejeli še en izziv: da se gremo spustit ob vrvi še z najvišje točke ferate. Slišalo se je super - in tudi bilo je! V večernih urah smo slišali še nekaj o nevarnostih v gorah ter o t. i. principu sirovih lukenj.
Zbudili smo se v zelo vetrovno ponedeljkovo jutro. Hkrati je bilo tudi zelo strmo in ovinkasto, radijski signal pa je bil kar slab - na poti na Mangartsko sedlo namreč. V planu je bil spust s sedla nekoliko nižje proti Belopeškim jezerom, nato pa po poti Via ferrata Italiana navzgor ter po Slovenski nva rh. Ta načrt se je spremenil že pred kakim dnevom, saj se vrh ni hotel otresti belega sladkorja. V močnih sunkih vetra smo jo ubrali z vrha mangartske ceste proti sedlu. Ali bomo dejansko šli na to izjemno zahtevno pot? Najbrž smo se to po tihem spraševali vsi tečajniki. Hja, veter, na katerega smo se lahko naslonili, je res pomenil oviro na tej poti. In ker so lastne izkušnje bolj poučne kot besede drugih, sta nam inštruktorja želela pokazati razmere, v katerih je treba obrniti. Zanimiva izkušnja. Čakala nas je že alternativna tura iz Loške koritnice po zelo zahtevni poti proti sedlu Brežice ter po isti nazaj k avtom. Ob sladkanju s čokolado je bilo kar grenko pomisliti na to, da se tečaj bliža koncu. Morda je bila čokolada premalo sladka ali pa je razlog za težko slovo drugje - na tečaju je bilo tako fajn, da je bilo res škoda, da se je po štirih dneh že zaključil.
V tem času smo pridobili veliko uporabnega hribovskega znanja, spoznali veliko fajn ljudi, opravili dve turi, skoraj že prejeli potrdilo o opravljenem kuharskem tečaju ter uživali ob sladkanju z buhteljni zunaj na toplem jesenskem soncu. Ja, res bi morala biti sladka čokolada, ki bi po tečaju nadomestila vse to. :)
|
Najdi nas na Facebooku
