PLANINSKA
ZVEZA
SLOVENIJE


torek, 17. marec 2015 ob 00:00

Zimska planinska šola – kjer imajo ribe iz konzerve drugačen okus

Ko se večerni sprehod spremeni v triurni nočni orientacijski pohod in vijuganje okrog zasneženih smrek, ko se kar nočeš odlepiti s klopce ob pastirskemu stanu na planini, obsijani s soncem, in ko začutiš, kako drugačen okus imajo ribe iz konzerve nekje visoko v Julijcih kakor doma pri mizi …
mk_pzs_zimska_planinska_sola_2015_foto_matej_ogorevc_m31
Ja, tako je bilo in kar škoda je, da smo se morali vrniti v dolinski svet. Zimska planinska šola je potekala v osrčju pokljuških gozdov, kamor cestni hrup in mestni vrvež ne sežeta. Tam, kjer se sliši piš vetra, kjer lesket bele podlage blešči v oko, in tam, kjer je nočno nebo polno drobnih zvezd. V koči Planinka se je zbrala druščina dveh organizatorjev, psičke ter sedmih udeležencev. Že takoj po prihodu smo odigrali kar nekaj iger s kartami in zdelo se je, da bodo te zapolnile sleherno minuto prostega časa. Kmalu pa smo se začeli posvečati tistemu, zaradi česar smo prišli - zimski planinski šoli. Da bodo dnevi pestri, je nakazal že »sprehod do Šport hotela« na četrtkov večer. Prelevil se je namreč v triurni nočni orientacijski pohod z utiranjem gazi skozi gozd.

V petek zjutraj smo krenili proti vrhu Plesišče, ga obšli (no, če smo natančni, so fantje dosegli vrh, dekleta smo se mu izognila) in prispeli na prijetno, le nekoliko vetrovno planino Konjščica, kjer smo pojedli s seboj prinešeno hrano. Ko smo tako nekaj časa sedeli ob pastirski staji in uživali v čudovitem okolju pod vrhovi, se kar nismo hoteli odpraviti nazaj v dolino. Ker smo bili sami gospodarji svojega časa, je bila tudi kuhinja v naših rokah in ni nas kaj dosti brigalo, da bomo jedli kosilo v poznih popoldanskih urah. Tekom tečaja se je zvrstilo kar nekaj zanimivih predavanj: orientacija, nevarnosti v gorah, oprema, prva pomoč idr. V soboto sta nas obiskala bohinjska gorska reševalca in nam predstavila iskanje ponesrečenih v plazu. Tako smo potem še velikokrat poslušali piskanje lavinskih žoln, mu sledili do »zasutega« ter ga odkopali.

Kdo bi vedel, kaj je tako privlačnega v kuhinji, da le-ta vedno predstavlja osrednji prostor druženja? No, eden od magnetov je gotovo dobra hrana, ki je vsekakor ni manjkalo. Nemalokrat smo si privoščili kakšno dobroto iz pečice, v ponvah smo obrnili ogromno palačink, preizkušali smo kavo, pripravljeno na različne načine =) ... in še in še. Večerje so se prevesile v prijetno druženje, pripovedovanje hribovskih pa tudi tistih manj hribovskih zgodb.

mk_pzs_zimska_planinska_sola_2015_foto_matej_ogorevc_m37

Sinje modro nebo brez oblačka nas je spremljalo vse štiri dni. Opremljeni s cepini in z derezami smo se odpravili na bližnje smučišče, kjer smo se z uporabo obojega učili hoje navkreber in po klancu navzdol. Posebno pozornost smo posvetili tudi zaustavljanju s cepinom. Vrhovi Karavank so se že kopali v zahodnem oranžno rožnatem soncu, ko smo se mi še kar spuščali po klancu navzdol in se skušali čim hitreje ustaviti. Skratka, dan smo izkoristili do konca; ko smo se vrnili v kočo, je bilo nebo že okrašeno s tisoči zvezd. Večer, ki je bil pred nami, je minil v znamenju vozlanja vozlov in ogleda fotografij z zimskih gorskih potepov.
 

Nedeljsko jutro še ni nakazovalo poti v dolino. Pred nami je bila še ena tura, mimo Blejske koče na Lipanci smo jo ubrali na Mrežce. Po poti navzgor smo skušali utrditi pridobljeno znanje. Del poti smo prehodili s cepinom v rokah, našli smo pa tudi dve žolni, zakopani v snegu. Z osvojenega vrha se je odprl čudovit razgled na Triglav z okoliškimi gorami, pa tudi planinska koča Planika in Triglavski dom na Kredarici sta se nam pokazala. Na drugi strani so se bleščale zasnežene Spodnje bohinjske gore. Ja, res je, da je malica s takšnim razgledom vredna več kot kosilo v dolini. Je kosilo za oči in za srce - dovolj, da je človek srečen.

Pred odhodom s Pokljuke smo se zazrli nazaj in se strinjali, da je tečaj presegel naša pričakovanja. Predavanja so bila uporabno naravnana, celoten tečaj pa v veliki meri postavljen v okvir naravnega okolja, izven štirih sten sicer zelo prijetne koče. Kar smo se učili, smo potem tudi utrjevali. Vodnika sta nam posvečala veliko pozornosti ter delila znanje z udeleženci, za kar smo jima vsi zelo hvaležni :D

Maja Mattiazzi

PS: Še več slik kot v spodnji galeriji najdete na Facebook profilu Mladinske komisije

https://mk.pzs.si/novice.php?pid=10000 26.02.2021