Z avtobusne postaje smo se odpeljali ločeno, mlajši na velikem avtobusu, starejši pa na manjšem, slednjii so namreč pri hoji malo hitrejši, zato hodimo včasih tudi ločeno.
 

Naša vožnja je potekala skozi Selško dolino, kjer smo lahko opazovali ostanke naravnih ujm od žleda in poplav. V Železnikih nas je pozdravil plavž, v katerem so pred mnogimi leti talili železo. Ob kratkem postanku smo se malo pretegnili, odžejali in napolnili lačne želodčke. Iz otroških ust so začela kapljati radovedna vprašanja, če je še daleč. Vožnja ob lepi in mirni Selščici, ki ob dežju dobesedno ponori in dela veliko škodo, pa je še kar trajala. Na Petrovem Brdu nas je pozdravil veter in lep razgled na okoliške vrhove: Ratitovec, Soriške vrhove, Bohinjske gore s Soriško planino in sedlo Koble, pod katero poteka železniška proga v Bohinjsko Bistrico. 

Označena planinska pot je bila na začetku suha, mestoma ovirana od posledic žledoloma, tako da smo se morali malo izogibati podrtega drevja in iskati markacije. Zaradi naravnih ovir je bilo plazenje pod in nad podrtim drevjem zelo zanimivo. Med hojo smo opazovali cvetoče kronce in druge znanilce pomladi. Nad 1200 m pa smo lahko uživali še v zadnjih zimskih radostih, saj sta nas tam pričakala sneg in led. Starejša skupina si je na čevlje nadela dereze in se podala do stare vojašnice na višini 1542 m. Zaradi vetra in ledu so le tam zaključili s hojo proti Poreznu, saj je v planinstvu varnost vedno na prvem mestu. Mlajši pohodniki pa smo se povzpeli do višine 1300 m. Zanimiv je bil povratek v dolino, kjer ni šlo brez dričanja in kepanja. 

Pred sestopom na cesto smo si na vetrovnici razgledali okoliške gore in hribe. Na bližnjem travniku smo se nastavili fotografom, sledila je še malica. Vendar pa to še ni vse. Strmo pobočje je bilo ravno pravo za kotaljenje po s suhim listjem in z mahovi poraščenem gorskem travniku. Končno je sledil le še kratek sestop po cesti na Petrovo Brdo, kjer nas je čakal avtobus.