Kasneje vse do alpinističnih dvajsetih let skoraj nisem zahajal v gore, z izjemo gimnazijskega pohoda na Triglav, ki smo ga opravili s sošolci, s pivom in burekom v nahrbtniku. O tem zgodovinskem vzponu kdaj drugič. Danes bom delil izkušnje o tem, kako od fanta, ki se mu ni dalo hoditi gor, do fanta, ki te prosi, da ga pelješ v Steno. Pisal bom o pustolovščinah s sinom in hčerjo, o tem, kam z otroki, da se jim bo zdelo zanimivo in kako to početi varno.
Še sprejemljive poti za vzpon z otroki
Ko pomislimo na vzpon z otroki oz. najstniki, je zelo pomembno vedeti, da, razen izjemoma, ne želimo preseči meje udobja. Nikoli pa ne smemo preseči praga (ne)varnosti, torej moramo pri načrtovanju ture izbrati primerno zahtevno pot, na kateri bomo lahko kontrolirali vse dejavnike nevarnosti. Sicer je bralcem Planinskega vestnika načrtovanje ture dobro znano, prav tako se zavedajo, da je za hribolazenje z otroki potrebnega do dvakrat toliko časa, kot ga potrebujemo sami. Pa vendar ponovno izpostavljam pomen zadostne količine tekočine, hrane in oblačil, zlasti pa pomen pravočasnega umika iz morebitnega nevihtnega popoldanskega gorskega okolja v varno zavetje.
Vsakršna preintenzivna, nekontrolirana in nevarna okoliščina bo naše mlade gornike odvrnila od nadaljnjih pustolovščin! Zatorej spoštujmo zmernost, odlično pripravo na turo in obvladovanje tehnik, ki jih potrebujemo za varno vodenje mlajših po gorskem svetu.
Preden se odpravimo na pot, se spomnimo, da je lahko nekoliko strmejša in občasno izpostavljena pot v dežju, jutranji rosi ali v spomladanskem talečem se snegu v kombinaciji z utrujenostjo, padcem pozornosti ali zgolj enim nerodnim korakom lahko za našega mladoletnega gorniškega prijatelja tudi usodna. Kar pomeni, da na takšnih poteh v naš nahrbtnik nujno sodijo 20-metrska vrv, spomladi cepin in dereze ter vedno tudi čelada - za nas in za otroka!
Zgodnjepoletni sneg
Ob prečkanju snežnih zaplat oz. jezikov, četudi zmerno strmih, se vprašajmo, kaj bi se zgodilo ob morebitnem zdrsu. Vzemimo cepin, nataknimo dereze, izklešimo stopinje in po potrebi otroka tudi navežimo ter ga varujmo med prečenjem. Četudi morda nepotrebno, bo to zagotovo v njem prebudilo pustolovski občutek, dogajala se bo prava gorska akcija in verjemite mi, ni ga travnika, polnega rož, ki bi bil za vašega otroka bolj nepozaben od takega varnega prečenja.
Potem ko ste skopali stopničke, dovolj velike za celotno otrokovo stopalo, mu lahko za lažje lovljenje ravnotežja pomagata tudi pohodni palici. Otroka okoli pasu navežite z najlonskim vozlom in ga od zgoraj s pomočjo vrvi varujte, da preči snežišče. Vi medtem sedite, trdno oprti na peti obeh nog, otroka varujete preko rame, s popuščanjem/povzemanjem vrvi do varnega mesta preko snega.
Tovrstno tehniko bi lahko na primer uporabili ob vzponu na Mangart po Italijanski smeri. Po bogati zimi se tam praktično večji del poletja ne boste mogli izogniti strmim snežnim jezikom.
 Strmi skoki, prestrezanje padca, usmerjanje
Za naše nadebudne planince in seveda tudi za nas stvari postanejo zanimive, ko se skalnati svet postavi strmo navzgor. Na primer pri poti čez Prag se po prečkanju Bistrice in nekaj brezskrbnih korakih znajdete v ne prestrmem, a vsekakor potencialno nevarnem terenu, izguba ravnotežja in posledično padec se ne smeta pripetiti.
Otroka pustimo, da se vzpenja in poplezava pred nami, mi smo tik pod njim pripravljeni, da prestrežemo njegov morebitni padec. Bistveno je, da smo mi povsem sigurni vase in da nas s svojim padcem nikakor ne more vreči iz ravnotežja! Praktično to pomeni, da ga mestoma primemo za boke in sledimo njegovemu plezanju navzgor, otrok nas po dveh, treh korakih počaka, da mi stopimo za njim. Tovrstna tehnika je primerna le v primeru, ko smo mi povsem stabilni, dobro stoječi na obeh nogah in prostih rok.
Dokler skoki ne presegajo več kot pol metra nad našo glavo, še vedno lahko uporabljamo to tehniko. V primeru višjih ali daljših skokov, ko tudi mi potrebujemo roko ali celo obe, pa ta tehnika odpade! Preko krajših in tudi daljših skokov otroke varujmo z vrvjo. Navezava na najlonski vozel kar okoli pasu,tj. nad boki, je primerna, vse dokler se ne gibamo po poteh, ki so kot zahtevnejše zavarovane plezalne poti opremljene z jeklenicami, na katere se samozavarujemo. Več o tem kasneje.
Pod skokom razmečemo vrv, splezamo preko skoka, poskrbimo, da je medtem otrok na varnem mestu, najbolje sedeč oz. negibno stoječ, vsekakor pa izven vpadnice kamnov, ki bi jih morebiti sprožili mi. Splezati smemo le tako daleč, da otroka še vedno vidimo in slišimo, optimalno do 5 m, vsekakor ne dlje od 10 m, saj se z vsakim metrom poveča nevarnost, da z vrvjo sprožimo kak kamen ali pa da se otrok zaradi razdalje prestraši.
Ko pridemo do primernega mesta, se varno namestimo, sedemo in nogi čvrsto upremo v tla (še bolje v skale, štrleče iz tal), varujemo preko ramena, lahko pa izkoristimo tudi kline, ki so na planinskih poteh namenjeni oprijemanju, ter okoli njih izdelamo polbičev vozel. V primeru skobe uporabimo kratko neskončno zanko in vponko z matico ter tako otroka varujemo preko skoka.
Tega načina pa se praviloma ne poslužujemo v skokih, težjih od II. stopnje. Izjemoma splezamo tudi kako mesto III. težavnostne stopnje, vendar le, kadar gre za zelo nizek skok. Padec vodeče odrasle osebe je vsekakor nesprejemljiv.
Zavarovane poti
Na daljših odsekih z jeklenicami tako mi kot otroci potrebujemo plezalni pas in samovarovalni komplet. Vsakršno improviziranje brez samovarovalnih kompletov močno odsvetujemo, saj v primeru padca lahko pride do maksimalnih faktorjev sil, ki se lahko odrazijo v resnih poškodbah hrbtenice. Zlasti odsvetujemo uporabo pomožnih vrvic in neskončnih zank namesto samovarovalnih kompletov, saj pomožna vrvica in neskončna zanka nimata lastnosti absorbcije sil v primeru padca. Posledično lahko pride do trdega padca, ko se vsa sila prenese na telo padlega, v primeru večje teže pa tudi do pretrganja pomožne vrvice oz. neskončne zanke.
Varovalno opremo morate dobro poznati. Za začetek je izredno pomembna pravilna namestitev pasu, da le-ta ne zdrsne dol čez boke ali da se ne odpne. Zavedati se moramo, da kljub privlačnosti in načelno varno urejenim plezalnih potem te praviloma niso narejene za otroke, mlajše od 10 let, saj so razdalje med stopnimi in oprijemalnimi umetnimi elementi večinoma urejene za ljudi, višje od 150 cm. Za zelo strme in za daljše odseke, pa tudi v primeru daljših razmikov med pritrdišči jeklenice priporočam dodatno varovanje z vrvjo, ki jo otroku z osmico vpletemo na plezalni pas. Bodite pozorni, da jo res vpletete v primerna dela pasu!Priporočam varovanje s polbičevim vozlom.
Za konec
V primeru navezave na vrv sočasno gibanje naveze absolutno odsvetujem, saj je zanjo potrebna izjemna izkušenost in veliko prakse. V primeru napake je to lahko usodno za oba. Tovrstno tehniko uporabljajo gorski vodniki, imenuje se vodenje na kratki vrvi in gre za najzahtevnejšo tehniko vodenja, ki ni primerna za laike. Kadar pa se ne počutite povsem varno v sedlu, se obrnite, kajti tudi to je ena od stvari, ki se jo morajo otroci naučiti.
Pa srečno - plezanje z otroki je neprecenljivo!
Pripravil Matjaž Jeran,
gorski vodnik pripravnik
Prispevek je objavljen v Planinskem vestniku, št. 7-8/2018 |
