14-urna vožnja se je za naš nov, lep in velik kombi začela v petek zjutraj malo po polnoči. Jutranja zarja nas je ujela nad Beogradom. Gradbišče za gradbiščem na poti in luknje drugje. Zadnja vrsta, trije polnoletni mladeniči, je bila dobro pretresena. Vmes so igrali remi ali spali na tleh med klopmi. Južneje kot smo bili, bolj je avtocesta postajala multipraktik. Na odstavnem pasu se je prodajalo grozdje (rdeče in belo) in papriko (predvsem rdečo), vozilo s kolesom, bruhalo in lulalo, paslo ovce in po potrebi prehitevalo. Po njem hodijo migranti (veliko njih), se nalaga in odlaga tovor, stresa smeti, v bližini hiš in v mestih pa parkira. Predstavljajte si Celovško cesto, na kateri bi bil pas za avtobuse čisto zaparkiran. In da se na obcestni ograji (kjer pač ta je) suši perilo.

Debelih 14 ure sedenja je kar doooolga. Boli te vse, koncentracija popušča. Tudi avtoceste zmanjka tu in tam, sploh pa na koncu. Ko sem pred Ohridom vprašala policaja, katera pot je prava, ker da imam v spominu desno, smerokaz pa kaže levo, mi je povedal: »Obadve. Ljeva je nova. Ni, da je dobra, a ipak je bolja!«

Okoli tretje popoldan smo le prišli v Ohrid in si privoščili okrepčujoč sprehod, srečali ostale sodelujoče in odšli na večerjo v hotel. Slovenske barve smo predstavljali člani štirih planinskih društev: PD Borovnica (v kategoriji veteranov), PD Poljčane (v kategorijah mladincev in odraslih), PD Šoštanj (v kategoriji odraslih) ter PD Vransko (v kategoriji mladincev).
Takoj po večerji smo že pričeli z reševanjem testov iz topografije, poznavanja balkanskih gora, makrameja (vozlanja), varne hoje v hribe, azimutov in kotov in vsega, o čemer lahko o orientaciji odgovarjaš na papirju.

Naslednje jutro nas je čakal praktični del tekmovanja. Vsaka ekipa je dobila karto območja z označenimi točkami, ki jih je bilo potrebno najti na terenu, svojo številko in čip. Po pregledu opreme (čevlji, prva pomoč, malica ...), se je začelo - v hrib, seveda. Ker smo bili v naši skupini sami veterani (45 plus!!), ravno tekli nismo, ampak res, res hitro pa smo stopili. Medtem, ko so domačini pridno obirali grozdje, smo mi skakali okoli njihovih samokolnic in po grmovju iskali kontrolne točke s prizmo.

Po slabih dveh urah in preverjanju poznavanja prve pomoči, je bil na vrsti počitek pred nočno tekmo. Namesto počitka smo se raje odločili za sprehod po Sv. Naumu, najlepšem delu skoraj 88 km dolge obale Ohridskega jezera in regeneracijsko kopanje v jezeru na 695 metrih nadmorske višine. Prav hudo toplo ni bilo. Čakala nas je še nočna tekma. Podobna procedura, le z lučkami in nekaj krajšo progo.

Po drugi večerji, z odojkom v poznih urah, in po kasnejšem druženju, nam je bilo jasno, da bi bil sobotni nočni povratek preveč za le dva voznika. Tako smo se v nedeljskih dopoldanskih urah vsi sodelujoči udeležili še razglasitve rezultatov v lepih modrih majčkah z Aljaževim stolpom, ki jih je priskrbela PZS (hvala). Slovenija je skupno zasedla odlično tretje mesto, našo skupino pa so za las premagali domačini in tako smo bili odlično četrti.
Okoli poldneva smo se posedli v avto in se napotili do vstopa v nacionalni park Galičica, plačali »zasoljeno« pristopnino za vrh (200 dinarjev na osebo (3,5 €)), šoferka sem imela brezplačno, dobili »fiskalno smetko« (t.j. račun) in jo mahnili na 1600 m z avtom ter peš na 2245 m visok vrh Magara, najvišji vrh parka.
Z vrha smo imeli čudovit razgled tako na celotno Ohridsko jezero na zahodu, kot Prespansko na vzhodni strani grebena. Čudovito in zaradi vetra tudi precej mrzlo potepanje po območju z enajstimi vrstami endemičnih rastlin. Na vrhu je raj, mi je že v dolini povedal redar parka.

Večerji je sledilo spanje vse do jutranje budilke malo čez četrto. In potem mimogrede še do Skopja. Nekako se nisem dala prepričati, da bi ga obšli (prednost, če imaš v roki volan). Skopje sem videla že nekajkrat, a ima sedaj popolnoma spremenjen center - v centru so zadnja leta v čast davno pretekle zgodovine postavili gromozanske kipe. Po dveh urah raziskovanja centra, trdnjave in stare skopske čaršije ter trga z vsem, kar nudi svet, se je prileglo sesti v avto. Ob devetih zvečer smo bili doma pred toplo pečjo.

Še nekaj tehnikalij:

• Samo prijazne ljudi smo srečevali. Žal pa se še kregajo z ekologijo.
• Razigranih potepuških psov povsod na pretek.
• Hotel s polpenzionom stane 15 €, pa je bil v ceni tudi polh, ki je ponoči prišel v kopalnico skozi talni sifon, iz katerega je ob tuširanju bruhala voda. Pivo stane 1 €, porcija čevapčičev okoli 3 €. Kila limon manj od €. 
• Hvala za prijetno družbo mojim sedmim sopotnikom in ostalim soborcem.
• Naj zaključim z besedami organizatorja: »tekmovali bi lahko tudi vsak doma, druženje pa je tisto, kar ostane v srcu.«

Več fotografskega gradiva najdete na Facebook profilu Mladinske komisije PZS.

 Končni rezultati

Nina in Alenka, PD Borovnica

Fotografirali: Nina Fazarinc, Primož Pečlin, Gvido Spanring