sobota, 2. februar 2019 ob 17:43
Pohod mladih planincev na LubnikSobota, 12.1.2019 – dan, ki bi ga bilo, kot bi rekla moja babica, »smrtni greh« preživeti ob pospravljanju, gledanju televizije in igranju na računalnik. Hoja, sveži zrak, nova poznanstva, prijateljstva, hribi, gozd, dobrote iz nahrbtnikov, drobne nagajivosti, razgled in občutek zadovoljstva na vrhu so nekaj tako veličastnega, da se jih z besedami ne da opisati. To moraš preprosto doživeti in občutiti. 52 mladih planincev iz vseh treh kočevskih osnovnih šol se je
z vodniki in mentorji zbralo ob osmi uri
na avtobusni postaji v Kočevju in pred šolo v Stari Cerkvi. Bilo nas je toliko,
da je bil avtobus premajhen in mu je moral pomagati še kombi.
Vožnja je bila
prijetna, saj se v letošnjem letu še nismo videli in je bilo ogromno tem za
prijeten klepet. Že med vožnjo smo občudovali zasnežene vrhove gora in poiskali
kočo na vrhu hriba, ki je bil naš cilj. Po prihodu v Škofjo Loko smo
pomalicali, nato pa v urejeni koloni prečkali mesto. Nad gradom so planinci
starejše skupine pospešili korak, mlajši pa smo malo počasneje krenili po strmi in kamniti poti. Imeli smo veliko
srečo, da so bila tla ravno prav pomrznjena, zato ni bilo nikjer blata in
nikjer ni drselo. Med hojo smo opazovali reko Soro, stare mastne hiše z
bogatimi fasadami, grad z ohranjenim obzidjem, zanimiva drevesa, množico jelk,
delavce pri spravilu lesa in še in še. Srečevali smo številne pohodnike in vsi
so bili navdušeni nad našo vztrajnostjo.
Po triurni hoji v strmino smo tudi najmlajši dosegli cilj - kočo na
Lubniku na 1025 metrih višine. Nihče več ni bil utrujen, vse je prevzel občutek
sreče in zadovoljstva ob pogledu v dolino in na oddaljene vršace s Triglavom na
čelu. Sedaj vsi vemo zakaj ima tako ime, saj so se res lepo videle vse tri
njegove glave. Na orientacijski plošči smo prešteli že osvojene vrhove v
okolici in tiste, ki bi jih še radi obiskali.
Potem pa kot običajno - malica, izpolnjevanje dnevnikov,
druženje, fotografiranje in odhod v dolino. Vračali smo se po isti poti. V
dolino je šlo lažje in hitreje. Kljub temu smo potrebovali za spust polni dve
uri. Med vožnjo proti domu se je že stemnilo. Starši so nas čakali že malo
zaskrbljeni, pa kaj smo mi krivi, če je na pohodih tako lepo, dnevi so pa tako
kratki.
Za mladinski odsek PD Kočevje,
Majda
Terbuc
|
|
