Zbrali smo se v četrtek, 14. marca ob 10. uri na Pokljuki pri koči Planinka. Koča je bila glede na naše število resnično prostorna. Eno- in večposteljne sobe, kopalnica, sodobno opremljena kuhinja ter dnevna soba. Luksuz. Ko smo opravili z logističnimi formalnostmi, je sledila delavnica prve pomoči. Ponovili smo temeljne postopke oživljanja, zaustavljanje krvavitev, imobilizacijo udov, dodatno pa postopke za reševanje zdravstvenih težav v gorah. Nato smo si privoščili kosilo, ki ga je to pot še pripravljal vodnik. Kasneje smo namreč režijo obrokov vse bolj prevzemali udeleženci. Sledile so vaje iz orientacije na terenu - računanje azimutov in določanje stojišča smo zvečer utrdili še na karti. Spoznali in preizkusili smo hojo z derezami in zaustavljanja s cepinom. Sledila je večerja in priprava nahrbtnikov za turo naslednji dan. Dan smo zaključili s skupnim umivanjem zob - ne bi si mislil, da je to lahko tako družabno.

Vstali smo pred sončnim vzhodom, pozajtrkovali in se z odpeljali proti Rudnemu polju. Do Konjščica so bile razmere še dokaj spomladanske, s telohom ob poti. Pri Jezercih pa nas je že do popolnosti zajela zimska idila. O zelenju ni bilo več ne duha ne sluha (ne vida) - le bel sneg, sive skale in modro nebo. Na Srenjskem prevalu smo naredili prerez snežne odeje, spoznali norveško metodo preverjanja njene trdnosti in pomalicali. Kar hvaležen sem bil za bolj spomladanske razmere, saj bi nas sicer veter in mraz pošteno rezala. Verjetno ne bi mogli do te mere uživati v malici in razgledu. Okrepčani smo se eni po nogah, drugi po riti spustili do vznožja Viševnika in nadaljevali proti Kačjemu robu. Na poti smo se podkovali še o reševanju zasutega iz plazu, pri čemer se je Jan prostovoljno javil za žrtev. Postopek iskanja smo tako opravili tako rekoč v živo. Na Viševnik smo po sedmih urah prispeli precej izmučeni, a zadovoljni sami s seboj in s pridobljenimi veščinami.
Sonce nas je prijetno božalo, zeblo nas ni, razgled na, v bel plašč odet, Triglav je bil fantastičen in mamljiv. Za piko na i pa je poskrbel eden od udeležencev - po zakopavanju in odkopavanju, vzponih in spustih po soncu in občasnih piših vetra nam je bilo v precejšnje veselje, ko je nekdo iz nahrbtnika nepričakovano potegnil vrečko napolitank. Postopoma je začenjalo vedno bolj pihati, zato smo se odpravili nazaj proti Pokljuki. Ob prihodu v toplo kočo je bila najprej na sporedu večerja, nato pa analiza ture. Dan smo zaključili ob družabnih igrah.

Sobota je bila fizično bolj sproščena, posvečena je bila teoriji, kar se mi je po naporni turi, moram priznati, kar prileglo. Teme so se v vrtele okrog plazov, različnih vrst vremenskih napovedi, lavinskega biltena ter priprave na turo. Praktičen pouk je zajemal iskanje žoln, odkrivanje posledic nenastavljene budilke in igro skrivalnic v gozdu. Nekateri smo ob pordelih obrazih ugotavljali, kako pomembna so, ne glede na letni čas, sončna očala in krema v gorah.

Zvečer smo se pripravili za nedeljsko turo, ki smo jo splanirali večinoma sami. Predvidoma naj bi šli na Lipanski vrh. Predvidoma. Zjutraj smo se zapeljali do parkirišča pri pl. Javornik, in peš nadaljevali proti Blejski koči. Pot je bila pretežno kopna, a poledenela. Od koče smo nadaljevali proti Lipanskemu vrhu, Brdu in Debeli peči. Spet je z naraščajočo nadmorsko višino pokrajina postajala vse bolj bela, markacij in ostalih znamenj na poti je bilo vse manj. Na prvem razpotju so bile poti uhojene, table dobro vidne. Tako nismo imeli razloga, da bi pozornost posvečali kartam ter se orientirali po njih. A glede na sneg, ki pokrajino nekoliko preobrazi, bi bilo to vsekakor modro. Pri drugem razpotju na prvo oko ni bilo ne poti ne znakov, tako da smo nadaljevali po uhojeni poti proti Brdam in Debeli peči, namesto da bi zavili proti Lipanskemu vrhu. Tega smo se zavedli šele nedaleč od Lipanskih vrat. A za dežjem zmeraj posije sonce. Snega je bilo dovolj, da smo se po orientiranju kar čez zasneženo ruševje odpravili direktno proti koti med Lipanskimi vrati in Lipanskim vrhom. V primeru južnega snega ali v kopnem, bi morali narediti večji ovinek ali pa se vrniti do zgrešenega razpotja.
Ko smo zasopli in godrnjajoči prispeli na točko, smo si oddahnili in zasnovali našo pot. Severna pobočja Lipanskega vrha so delovala strma in dodobra zasnežena. Osvojitev vrha bi se lahko izkazala za preveč tvegano. Po premisleku in nasvetu vodnikov smo za nov cilj izbrali Mrežce. Po klinih, sreča je bila ponovno na naši strani saj pot ni bila zasnežena, spustili in po jugovzhodnem pobočju nadaljevali proti Mrežcam. Na poti je dva »zasul plaz«. Izvlekli smo žolne in čim hitreje locirali in odkopali ponesrečeni žolni, ki ju je v bližini zakopal vodnik Jure. Po uspešni vaji smo nadaljevali proti Mrežcam. Enkrat se plani izidejo, drugič ne. Tako zdaj vem, da moram, še posebej pozimi, pogosteje pogledati na zemljevid. Na vrhu smo se udobno namestili in se okrepčali. Sonce nas je grelo, a bližnji vrhovi so počasi izginjali v oblakih. Sestopili smo do Blejske koče in naprej do avtomobilov. V domači koči je sledilo še manjše kosilo, nato analiza ture, pakiranje in poslavljanje, na koncu pa - odhod.

Zimska planinska šola je bila kljub muhasti naravi velik uspeh, tako z didaktičnega kot tudi družabnega vidika. Vodnika sta nam na nazoren in varen način prikazala nevarnosti v gorah pozimi ter nas podučila, kako se na njih ustrezno pripraviti. Skupaj smo ustvarili prijetno in sproščeno vzdušje tako znotraj uradnega dela kot v »prostem« času. Poleg naštetega nam bodo ostali v spominu tudi številni obroki, mnogi načini uporabe lavinske lopate, debate in doživetja na belih pobočjih nad Pokljuko.

Miha Juren

Fotografirala Urška Krek