Pohod, ki je upehal marsikatero otroško, pa tudi odraslo dušo, je bil vreden truda. Iz vasice Movraž smo izbrali stezico, ki je peljala strmo navzgor in nas pripeljala na Kraški rob in planoto z najviško točko, ki so jo poimenovali Kuk. Slastna malica in napitek sta nam dala moči za nadaljevanje poti. Zaustavili smo se v gozdu in se čudili naravnim koritom z vodo. Nato smo v tišini krenili v območje redkih, zaščitenih ptic. Markirana steza je speljana mimo naravnega mostu, ki ga je v davnini izdolbla voda (dva taka mostova sta v Sloveniji) in nadaljevala pod presunljivo lepe stene ali spodmole. Zaradi previsne in zaobljena oblike so dobile ime \'\'ušesa Istre\'\'. Barve, velikost in razgled so nam vzeli dih. Otrokom ni bilo težko razložiti, da je spodmole ustvarilo morje pred milijoni let. Začutili smo majhnost in kratkost človeškega zemeljskega bivanja. Zrak je dišal po morju in obmorskih rastlinah. Naša pot se še ni končala. Krenili smo na stezo, ki je speljana po planoti nad spodmoli. Nudila nam je pogled nad dolino Sočerge in nas pripeljala do cerkvice sv. Kvirina, kjer smo uradno zaključili naš pohod. Po več urah hoje po kraškem svetu, smo bili veseli kosa asfaltne ceste, ki nas je pripeljala do mehkih avtobusnih sedežev. Na poti proti domu je marsikatero oko v tišini ‘\'pod kožo\'\' pregledovalo in razporejalo vtise, ki jih je posnelo ta dan po slovenski Istri.