V Ajdovščini sta se nam pridružila tudi vodnika tamkajšnjega planinskega društva Zvonko in Jože, ki sta nam s pripovedovanjem zgodb o krajih, skozi katere smo se vozili, krajšala vožnjo. Poznala sta tudi imena vseh vrhov na poti, najbolj se je v naš spomin vtisnil najvišji, s snegom pokriti Krn. Med vožnjo smo izvedeli tudi, zakaj in kako je nastala Marijina cerkev na Stari gori, peljali pa smo se tudi skozi Ložec, vas, v kateri je deloval kaplan Martin Čedermac. Tako nam je sicer dolga vožnja hitro minila. 

V vasi Matajur na italijanski strani hriba smo si oprtali nahrbtnike in se v dolgi koloni odpravili proti vrhu. Sprva nam je drevje še delalo senco, čez prostrane planinske pašnike pa smo se pošteno spotili. Hodili smo v gosjem redu, da nismo stopali po prečudovitem gorskem cvetju. Presenečeni smo bili nad popolnoma obnovljeno pastirsko vasjo pod samim vrhom in nad urejenostjo vodnih virov za ljudi in živino. Na 1642 metrov visokem vrhu je močno pihalo, zato smo si cerkvico le na hitro ogledali, nato pa se spustili do planinske koče na Matajurju. Kljub temu, da stoji na italijanski strani, so nas pogostili po slovensko. Zanimivost koče je, da je vse brezplačno, gostoljubnost pa (lahko) poplačaš s prostovoljnim prispevkom. Po zasluženem počitku in okrepčilu smo sestopili do koče Škril, kjer nas je čakal avtobus. Po treh urah in pol hoje smo z veseljem spet sedli, mnogi pa celo zadremali. Na poti proti domu smo se ustavili le še pred Ajdovščino v velikem nasadu češenj. Tu smo kupili sveže obrane, kakšno za v usta pa smo odtrgali tudi sami.

Z vzponom na Matajur smo uspešno zaključili s planinskimi izleti v tem šolskem letu. Izvedli smo dvodnevni tabor in šest celodnevnih tur, ena pa je zaradi vremena žal odpadla. Ob tem želim vsem planincem in vsem, ki uživajo v hoji in naravi, prijetne počitniške dni in varen korak.