Še v jutranji temi smo iz Kočevja krenili proti Jezerskemu. Že na izhodišču, pri Planšarskem jezeru, se nam je v zahvalo za nekaj grižljajev sendvičev pridružil prijazen kuža, ki nas je zvesto spremljal vso pot. Kmalu smo prišli pod mogočna osojna ostenja Jezerske in Kokrške Kočne, Skute, Štruce in Babe, katere vrhove je že zlatilo sonce in obljubljalo lepo vreme. Smelo smo zagrizli v gozdno strmino, ki se je po dobri uri hoje spremenila v sicer položnejšo, a bolj izzivov polno gorsko stezo. Po krajših delih, zavarovanih z jeklenicami pripetimi v hrib in po lesenih lestvah - Vojtrcah - smo po eni uri prispeli do cilja, Češke koče. Ta je sicer odlično izhodišče za pot na nekatere že omenjene vrhove našega visokogorja. Po malici, občudovanju okoliških vrhov in družabni igri smo krenili na pot v dolino.
 

Vsi so dosledno upoštevali vsa navodila za varno hojo v prvem, malce zahtevnejšem delu poti, nato pa smo po gozdnem pobočju skupaj z našim zvestim pasjim vodnikom, ki smo mu dali ime Planinko, varno sestopili do Jezerskega.
 

Vtisi? Veselje ob osvojenem cilju, lepote gorske narave in ponos ob ugotovitvi, da se novi rod planincev ponaša z vzdržljivostjo, znanjem in spoštovanjem do vrhov, na katere se podaja.