Tudi ta dan se ni začel nič kaj obetavno. Vztrajno je deževalo, nekateri starši so se ustrašili dežja in udeležbo svojih otrok odpovedali, in za piko na i tudi avtobusa ni bilo na zbornem mestu ob dogovorjeni uri. Pa saj vsi poznate stari pregovor˝ slab začetek, dober konec. In res. Zbralo se nas je točno za šestdeset sedežni avtobus, ki je prišel zaradi nesporazuma v komunikaciji s pol urno zamudo. Med vožnjo proti Kranju je ponehal tudi dež in dežniki so cel dan ostali v nahrbtnikih.
 

S hojo smo začeli v Preddvoru. Vodil nas je vodič tamkajšnjega Planinskega društva Iskra. Zaradi blatne poti smo hodili po makadamski gozdni cesti. Naenkrat se je megla pretrgala in pred nami sta v siju sončnih žarkov zasijali cerkev in planinska koča na vrhu. Pogled je bil naravnost čaroben. Kljub strmi poti smo z lahkotnim korakom premagali pot do koče. Sledilo je preoblačenje, malica, vpisovanje dnevnikov, fotografiranje in veselo kramljanje. V dolino smo se vrnili po isti poti. Opazovali smo drevesa, deževnike, močerada, sledi gozdnih živali in pisane kamenčke. Pred vstopom v avtobus smo si očistili čevlje in poiskali svoj sedež. Vodnica Branka nas je med vožnjo opozorila na vrsto lučk, ki so bile v mraku zelo lepo vidne. To je bila letalska steza na letališču Jožeta Pučnika. Na žalost je bila prazna, videli pa smo le dve parkirani letali. Še malo smeha, pogovarjanja, nagajanja prijatelju in že smo se pripeljali domov.
 

Komaj čakamo naslednji pohod, saj nas je lani na decembrskem pohodu obiskal Božiček in nas obdaril. Letos smo bili še bolj pridni kot lani in zato upamo, da Božiček ne bo pozabil na nas.

Majda Terbuc