ARHIV NOVIC  

Začelo se je že v februarju, ko smo se odločili, da Planinsko učno središče Bavšica približamo tudi najmlajšim in za poskušino izvedemo družinski tabor. Vsa mesta so bila zasedena že pred našim spoznavnim izletom in žal smo morali nekaj družin tudi zavrniti (obljubljamo ponovitev).
 

Torej bolj zares se je začelo s spoznavnim izletom. Izvedli smo ga v okolici Polhovega Gradca. Skupaj smo preživeli presenečenj polno dopoldne in ugotovili, da smo se nabrali v super zasedbi.

V prijetnem pričakovanju smo dočakali 24. april, ko smo se vsi ponovno zbrali. Tokrat v Bavšici. Razporedili smo se po sobah, se spoznali s središčem in okolico, uredili super igralni kotiček oziroma igralno sobo, povečerjali in smuknili v spalne vreče ali pod odeje. Najbolj zabavno je bilo v sobah, kjer je skupaj bivalo več družin. Jutro se je začelo z oblačenjem, umivanjem zobk, pakiranjem, zajtrkom in pripravami na izlet. To je pogled odraslega. Otroci so zjutraj naredili še marsikaj drugega.   In potem smo se odpeljali ... že kar na začetku na najtežji izlet našega tabora. Zakaj? Ker je vremenska napoved za prihodnje dni kazala bolj slabo. Dva očka sta nam pobegnila na kolo, ostali pa smo zagrizli v kolena. Povzpeli smo se na Čelo. Otroci so med hojo uživali, spodbujali en drugega in se veselili škratjih namigov. Najbolj veseli so bili, ko so jih v gozdu pričakale markacije, ki so jih lahko odnesli s seboj - knjigice Ciciban planinec. Zanje se moramo zahvaliti Mladinski komisiji PZS oziroma načelnici Barbari (hvala Barbara!). Na vrhu smo morali najprej poiskati blazinico, da smo v nove knjižice lahko odtisnili žige. Potem je sledilo raziskovanje strelskih jarkov, malica, fotografiranje in na koncu še raziskovanje čisto pravega rova s svetilkami. V dolino smo se spustili po drugi strani. Najmlajši so bili že precej utrujeni in so bili veseli starševske pomoči. V Bavšico smo se vrnili na kosilo, ki smo si ga zares zaslužili. Sledil je počitek, ki so ga nekateri opravili kar v budnem stanju. Preveč zanimivega je bilo za počet, da bi kar spali. Potem pa iskanje skrivnega zaklada, rojstnodnevna tortica, nabiranje kurjave in kurjenje ognja. Ter priprava večerje na njem. In petje ob njem. V enem dnevu se je zgodilo toliko stvari, da smo zvečer težko našteli vse.


Drugi dan smo ponovno začeli z izletom. Odpravili smo se do trdnjave Kluže. To je bil le cilj, pot do njega pa je bila vse prej kot dolgočasna. Začeli smo na kolesih oziroma poganjalčkih. Starši kar peš, najmlajše brez koles pa je del poti prepeljal kombi, ki je spremljal ekipo. To je bilo veselje! A tudi ko smo pogon na kolo prestavili na noge, se ni nihče pritoževal. Pot ni bila zahtevna, le dooooolga. Komaj smo pričakali malico. Pred tem smo našli deteljice s C vitaminom, mravljišča, raznorazne rožice, pojedli malo vse čokolade in še katere druge priboljške, prečkali potok Šunik, skoraj vsi dobili vrbovo piščalko by Matej (hvala Matej!), zapeli kako pesmico, sklenili kako novo prijateljstvo in še in še. Priznam, nikoli nisem imela vseh pod nadzorom, da bi lahko zapisala vse. In ko smo dospeli do Koritnice, sta nas pričakala dva kajakaša, ki sta se ravno spravljala v vodo. Skoraj bi pozabili na malico. Počitek na belih kamenčkih je bil zares prijeten, temperature ravno pravšnje, otroci pa so seveda najbolj uživali ob metanju kamenčkov v vodo. Vsak enega so odnesli tudi v PUS. Kasneje je iz njih nastal »barvasti možic«. A ker je vsega lepega enkrat konec, smo morali zapustiti tudi naše »počivališče«. V resnici pa so se lepote nadaljevale. Prečkali smo viseči most in se po stopnicah povzpeli do ceste in po njej čisto zares do trdnjave Kluže. Tam nas je pričakal nov žig za naš planinski dnevnik. Mogočno trdnjavo so dekleta poimenovala kar grad. Planov za popoldne je bilo več, na koncu smo se odločili, da otroke razveselimo z žičnico. Glede na navdušenje vseh, je bila odločitev kar prava. Poleg tega smo še pobarvali kamenčke ter se preizkusili v raznoraznih družabnih igrah. Po večerji smo pripravili ribice in končno razprli čebulo ter prepeli vse pesmice skrite v njej.

Nova ograja se odlično obnese,  foto Mateja Komac

Zadnji dan smo se zbudili v deževno jutro. Končno smo imeli čas za spoznavne igre. Šlo nam je odlično, saj smo se v treh dneh že dodobra spoznali. Poleg tega smo polovili vse ribice in poiskali medalje, ki so nam jih pripravili škratki. Takoj, ko je dež malo ponehal, smo se odpravili ven na mokra doživetja. Po kosilu smo uradno zaključili. Nismo pozabili na pesmico za kuharici, ki sta nas kar preveč razvajali.
 

Če strnem: bilo je prekratko, doživetij polno, organizacijsko zahtevno, a poplačano z zadovoljstvom in sodelovanjem udeležencev, skratka super. In PUS Bavšica je definitivno odlična lokacija za izvedbo taborov za najmlajše. Še bomo ponovili, kdaj pa, pa še ne vemo.

Nekaj slik z naših doživetij v spodnji galeriji, še več slikovnega gradiva iz tabora pa najdete na spletni strani malashangrila.wordpress.com in v albumu.

In še to ... Ob začetku tabora, preden smo se sploh vsi zbrali, so nas obiskali iz oddaje ŠKL šport mladih. Z našim prispevkom so popestrili oddajo posvečeno tudi planinstvu.

Mateja Komac