Vabimo vas, da svoje mnenje, vprašanja in predloge za izboljšanje obeh programov ter dnevnikov posredujete na elektronski naslov mladinska.komisija@pzs.si. Potrudili se bomo da bosta vaše vprašanje in naš odgovor objavljena na tem mestu čim prej.

Kako naj izlete beležimo v dnevnik kronološko, če pa so razvrščeni po letnih časih?

Kronološkemu zaporedju vpisov je namenjen spominski del dnevnika, ki ga najdete na koncu vsakega dnevnika. Ker je eden od ciljev akcije “varnejše in doživetij polnejše gibanje v gorah” smo namesto številu izletov, pohodov in tur dali prednost kakovostni vsebini teh izletov, ki naj bodo izvedeni v vseh letnih časih. S tem izboljšujemo celostno gorniško usposobljenost mladih obiskovalcev gora, skrbimo za preseganje sedanjega sezonskega obiskovanja gora in prispevamo k razbremenitvi posameznih območij, saj bodo dejavnosti smiselno razporejene v prostoru in času.
V novejših ponatisih dnevnikov je oznaka 1. izlet zamenjana z Izlet 1.

Zakaj so v dnevnik dodane naloge?

Z izbranimi nalogami smo želeli sporočiti, da lahko izletu učinkovito dodamo zanimivo vsebino Planinske šole. Če želimo, da otrok ali mladostnik postopoma usvaja gorniško znanje, ni dovolj, da ima vodnika, ki stezosledsko hodi pred njim. Prav tako na dolgi rok ni dovolj, da se uspešno povzpne na vrh in se varno vrne domov. (Da ne bo pomote: seveda je to najpomembneje! Vendar berite naprej.) Otrok potrebuje vodnika ali mentorja, ki mu nazorno pokaže, jasno razloži in pojasni vsebine, ki vplivajo na varnost in doživljajsko vrednost izleta. Otrok potrebuje vodnika, ki mu postavi izzive in mu omogoči, da se na izletu neformalno, spotoma nauči nekaj novega (povezanega z geografijo ali zgodovino domače pokrajine ali vsebinami Planinske šole).
Da bi bili pri tem uspešni predlagamo, da se z otroki (kadarkoli) na izletu (ali na poti do izhodišča in nazaj) pogovorimo o nalogi, pojasnimo okoliščine, ki vplivajo na njeno pravilno rešitev in otroku omogočimo učenje ter pridobivanje novih izkušenj in gorniškega znanja. Samo izpolnjena naloga verjetno ne bo dovolj za dosego najpomembnejšega cilja ¬– varnejše in samostojnejše gibanje v gorah. Zato v tem primeru ni nič narobe, če otrok sam doma izpolni nalogo, saj je na izletu pridobil ustrezno znanje, da bo to opravil samostojno.

Kako izpolnjevati naloge v dnevnikih?

Naloge so v dnevnikih torej zato, da otroci/mladostniki sproti in postopoma usvajajo gorniško znanje, pri tem pa jim pomagajo vodje programov in izletov, ki smiselno usmerjajo vsebine Planinske šole (seveda je to lahko tudi domena staršev v okviru družinskega gorništva). Znanje, ki je pridobljeno z neposredno izkušnjo je trdnejše in trajnejše. Otroci ga bolje usvojijo, nekatere stvari celo za vedno.
Zato program ne sledi kronološkemu zbiranju izletov (njihovo število za pridobitev celostnega gorniškega znanja ni najpomembnejše), ampak je za posamezni znak potrebna dosega cilja –usvojitev določenega znanja Planinske šole (veščine, izkušnje in spretnosti).

Kdaj reševati naloge?

Naloge v dnevnikih lahko izpolnjujemo kadarkoli – na izletu, planinskem krožku ali doma. Če je na izletu veliko otrok, vodniki zberemo otroke v skupine (na primer od 7 do 12) in se skupaj z njimi pogovarjamo o izbrani temi in jo čim bolj navežemo na izkušnje iz izleta. Tako rešimo nalogo in skupaj izpolnimo dnevnik. Ko so vsebine izpolnjene, lahko dnevnik še požigosamo in damo v podpis vodniku. Tako tudi poskrbimo, da imajo vsi otroci urejen dnevnik. Delo z otroki pa pomeni tudi delo z njihovimi starši. Zato tudi podpora staršev pri vzpodbujanju otrok za urejanje dnevnika ni odveč, temveč je celo zaželeno.
Idealno je, da izlet posvetimo predlagani temi (npr. opremi, če je ponujena ta naloga), lahko pa seveda izberemo katero koli drugo temo. Vsekakor ni nujno, da je na izletu, ki ga pravkar načrtujemo, izpolnjena naloga, ki je (po zaporedju vsebine) ponujena v dnevniku. Če nam izbira cilja in druge okoliščine (vreme, pokrajina, muzej …) omogočajo kakovostnejšo dosego drugega učnega cilja, se raje lotimo naloge, ki je (kronološko) sicer umeščena k izletu na primer na koncu dnevnika. Preskakovanje strani v dnevniku torej ne sme biti problem, temveč izziv: vse naloge so dovolj univerzalne, da jih lahko izpeljemo/doživimo/prikažemo na kateremkoli izletu.
Zgodilo se nam bo, da so otroci posamezno nalogo že rešili. V tem primeru naj otrok poglobi ali razširi znanje o tej temi (na voljo so tudi že delovni listi, ki dopolnjujejo naloge v dnevnikih), ali pa reši katero drugo nalogo.
Naj ponovimo, da je v programu Mladi planinec pomembnejše od izpolnjene knjižice doseganje cilja – usvojeno znanje za samostojno varnejše gibanje v gorah. Zato tudi znake podeljuje tisti, ki vodi otroke na izlete v gore. Vodniki in mentorji so za to usposobljeni, nihče jih ne bo kontroliral ali nadzoroval. Če pretiravamo, lahko udeležencu programa tudi za na pol prazen dnevnik podelite znak, če veste, da otrok/mladostnik dosega cilj. Kakšne obiskovalce gora bomo v prihodnje srečevali na planinskih poteh je torej odvisno od nas.

Kam naj odtisnemo žige (v dnevniku je premalo prostora)?

Žige se lahko odtisne na straneh, na katerih je prostor za risanje, pisanje oz. drugačno beleženje vtisov izleta. Predlagamo, da se otroke navaja, da se v tekmovalnem delu odtisne en žig, preostale žige (če jih je na planinski koči na voljo več) pa lahko odtisnejo v spominski del.

Zakaj je natančno določeno število izletov v posameznem letnem času? Zakaj so izleti oštevilčeni in kako naj jih vpisujemo v dnevnik?

Stari dnevnik je bil dejansko spominski dnevnik, kjer so si v časovnem zaporedju sledili vsi opravljeni izleti. Ključna sprememba v novem programu pa je, da v ospredje postavljamo usvojeno raven različnega gorniškega znanja, ki omogoča varnejše gibanje in polnejše doživljanje gora. (Ključno torej je, da se je otrok naučil na primer hoje po melišču in ne, da je bilo to na enajstem izletu.) Želimo spodbujati zdrav življenjski slog in s tem povezano celoletno dejavnost v gorah (ne le v kopnem delu leta), zato pa je treba otroke usposobiti tudi za gibanje na primer pozimi. Jasno je, da tega cilja ne moremo doseči, ne da bi bili izleti izvedeni v različnih letnih časih.
Na te spremembo se bo treba navaditi, zavedamo pa se, da zahtevajo za izpolnitev dovolj časa in čas za prilagoditev nanje.

Smo pa že v drugem natisu številčenje izletov prilagodili zgoraj opisanemu namenu: namesto vrstilnega števnika, ki je napeljeval k pomembnosti zaporedja (1. izlet), smo s pravopisno spremembo to izpustili in obrnili vrstni red besedila (v dnevniku sedaj piše izlet 1).

V razvojni skupini bomo preverili možnost, da bi izleti postali brezčasni: na mestu, kjer so sedaj razločevalne ikone za letne čase, bi bil prazen prostor, v katerega bi prilepili nalepko, ki bi bila priložena dnevniku. Tako bi dnevnik razbremenili očitkov, da onemogočajo učenje otrok doslednosti in zaporednosti.

V Cici dnevniku so naloge pretežke, saj otroci ne znajo brati.

V tej starostni skupini je izvedba programa tesno povezana s sodelovanjem staršev, mentorja ali vodnika, ki otroka usmerja, vodi in vzpodbuja ter mu tudi pomaga pri izpolnjevanju dnevnika. Dnevnik tako ni v vseh vsebinskih sklopih namenjen popolnoma samostojnemu delu otrok. Potrebno je napotkov s strani pismene osebe, ki se z njim tudi pogovarja o doživetih vtisih, uporabi pridobljenega gorniškega znanja in ki mu omogoča učenje z izkušnjami. Več o tem smo napisali v priporočilu za izvedbo.

Zakaj ne zahtevate več izletov za dosego posameznega znaka, saj lahko otrok dogovorjeno število opravi tudi samo v enem letu?

Skupno število izletov je nekoliko večje, kot je bilo v starem programu, saj je tudi možnosti za izvedbo sedaj več, kot nekoč (izleti v krogu družine, prijateljev, vrtčevski ali šolski izleti …). Sedanje število skuša upoštevati, da so pogoji dostopnosti v različnih delih Slovenije precej različni, saj smo ne nazadnje zelo različno oddaljeni od gora. Prepričani smo, da je izbrano število ustrezno za uvedbo novih usmeritev v obeh programih, kasnejše analize pa bodo pokazale, v katero smer nadaljevati.
Dopuščamo možnost, da lahko otrok v gorniško zelo aktivnem okolju, dogovorjeno število izletov opravi v enem letu. Hkrati pa smo tudi prepričani, da v tako kratkem času ne more usvojiti potrebnega gorniškega znanja, veščin in izkušenj, za dosego končnega cilja programa.
Za presežek izletov, ki ne sodijo v tekmovalni del dnevnika ali druge dejavnosti otrok, je namenjen spominski del dnevnika. Kako jih otrok beleži pa je stvar organizacije in navodila vodje programa (mentorja, vodnika).
Če se bo ob uporabi izkazalo, da je praznih strani v posameznem dnevniku še premalo, pa jih bomo dodali. To pa bo žal imelo za posledico tudi debelejše in težje dnevnike v otroških nahrbtnikih.

V pravilniku piše, da bo predhodno obdobje trajalo le do izteka šolskega leta 2011/2012. Kako bo tistim otrokom, ki so se šele letos vključili v akcijo in jo želijo končati s starimi dnevniki, to omogočeno?

Pravilnika obeh programov bosta v tem delu popravljena in bo to prehodno obdobje podaljšano. Ocenjujemo, da imamo za vse te udeležence akcije še dovolj priznanj, dokler bodo v uporabi stari dnevniki. Predlagamo pa, da ti udeleženci o prehodu na novi dnevnik vseeno razmislijo. Izlete lahko tja tudi prepišejo, žige in slike pa prilepijo. Še posebej smiseln je prehod ob prejemu bronastega znaka, ko lahko otrok začne z Dnevnikom Mladi planinec 2.

Kateri dnevnik za katerega otroka?

Ker imamo na voljo tri različne dnevnike, ki se med seboj dopolnjujejo in nadgrajujejo priporočamo: Cici dnevnik predšolskim in osnovnošolskim otrokom do vključno 7. leta starosti; Dnevnik 1 Mladi planinec mlajšim osnovnošolcem, vsekakor pa vsem, ki se ne glede na starost vključujejo v program Mladi planinec (osvojeni bronasti znak je pogoj za dosego srebrnega); Dnevnik 2 Mladi planinec starejšim osnovnošolcem od vključno 10. leta starosti dalje.

Zakaj v dnevniku Mladi planinec ni več Slovenske planinske poti?

O tem je tekla debata že v času javne razprave o zasnovi prenovljenih programov. V zapisniku k podanim pripombam smo zapisali, da ta del starega dnevnika ni v celoti dosegel svojega namena. Dejstvo je, da nihče od tisočev lastnikov dnevnika Mladi planinec ni končal celotne Slovenske planinske poti, niti njenega razširjenega dela. Okenca v tej rubriki so postala le dodatno skladišče žigov. Nedvomno drži, da je Slovenska planinska pot na ta način bila ves čas na očeh in da so za njo izvedeli številni mladi obiskovalci gora. Vendar zgolj informiranje o njej, glede na velik obseg strani, ne upravičuje njene navzočnosti v dnevniku. To predstavitveno funkcijo smo uspešno nadomestili z umestitvijo te in drugih obhodnic med “obvezne vsebine” prenovljenega programa Mladi planinec.

Zakaj vsebine programa niso bolj natančno določene? Kje najdemo navodilo, kako izvajati program?

Program je v celoti prilagojen slovenskim razmeram: tako z vidika pokrajine (Slovenija je naravnogeografsko izjemno raznolika), kot z vidika dostopnosti gorništva (zato so tudi razlike v načinu gorniškega opismenjevanja med posameznimi društvi).
V novih programih smo želeli ohraniti to raznolikost in se ji z zahtevami čim bolj prilagoditi (o tem, pa naj bi ostal nek skupni imenovalec). Zato nismo želeli postavljati bodisi previsokih bodisi prenizkih zahtev, ampak smo programa zastavili tako, da sta odprta in omogočata svobodo pri izbiri posameznih vsebin, izletov, kar omogoča v največji možni meri tudi prilagajanje tradiciji, društvu, domači pokrajini …
Avtonomnost za pripravo takšne izvedbe in ustvarjalno priložnost smo v celoti prepustili strokovnjakom, ki so za to tudi usposobljeni: mentorji planinskih skupin in vodniki Planinske zveze Slovenije.

Zakaj je tako malo prostora za risbe?

Bi bil večji format dnevnika (A5, A4) primeren za otroški nahrbtnik? Ker se programa razvijata in jih bomo podprli tudi z drugimi dejavnostmi (na primer delovnimi listi), bomo Planinski založbi posredovali predlog za pripravo Gorniške risanke (blok večjega formata v katerem bo na voljo papir ustrezne kakovosti za risanje, izdelovanje izdelkov iz papirja in herbarija) in posebne Gorniške beležnice. Ta bi bil lahko iste velikosti kot obstoječi dnevniki, vendar bi bil tako rekoč prazen in bi ga uporabnik uporabljal za kakršenkoli namen.

Čemu so namenjena priznanja? Kako motivirati otroke za udeležbo v programih?

Dnevniki lahko otrokom predstavljajo motiv za hojo v gore in zbiranje žigov ali nalepk. To je zlasti prisotno pri mlajših, ne pa vedno. Motiv za hojo v gore si izbira vsak sam. Za vodnika in mentorja je pomembno, da pri otroku prepozna motiv, saj mu le tako lahko ponudi prave izzive. Ni pa dobro, da gradimo samo na zunanji motivaciji (nagrade, nalepke, kazni).
Zlasti dnevnik Mladi planinec 2, ki je namenjen mladostnikom (pri njih se motivacija zlije v druženje, znanje, zabavo, svobodo), služi predvsem beleženju znanja, dela, nalog, ki jih mladostnik opravlja v okviru društva (kot osebni portfolio). Dnevnik je tako neformalno spričevalo dosežkov s katerim sebi, pa tudi navzven dokazuje znanje in opravljeno prostovoljno delo.