O strpnosti (uvodnik, op. p.)
Malce zdravega razuma, malce strpnosti, malo humorja -
kako prijetno bi se potem dalo živeti na tem našem planetu.
W. S. Maugham
"Ah, neka kura, ki se ne zna vozit' s kolesom," sem ujela opazko na svoj račun, ko sem s potovalno hitrostjo prehitela gospodično, ki je enoročno (v drugi je namreč imela prenosni telefon) in ne preveč spretno skušala speljati z mesta, ko se je na semaforju prižgala zelena. Če bi se nama zaradi njenega opletanja sem in tja zgodil trk, verjamem, da bi bila deležna še kakšnega komplimenta od nje. Tako pa sem se, ko sem se uspešno izognila bližnjemu srečanju, le nasmehnila in pomislila, kako prav mi bo ta dogodek prišel za uvod v uvodnik o strpnosti med pešci in kolesarji, temi, ki je tudi v planinskih krogih na trenutke zelo vroča. Glede na to, da je malo manjkalo, da bi me nekega popoldneva med prijetnim spomladanskim izletom v Polhograjskih dolomitih v slabi uri na balanco nabili trije kolesarji, ki se jim je v dolino mudilo, kot da jim gre za življenje, ni nič čudnega, da se strasti hitro razgrejejo. Resda sem hodila po poti, ki danes počasi postaja (pre)vozna cesta, po kateri se domačini pripeljejo do svoje hiše na idilični samotni ravnici, a hkrati je to tudi markirana planinska pot. In če ti izza ovinka za hrbet butne dirjajoči kolesar, ki očitno ne predvideva, da bi lahko koga srečal (oziroma mu za to očitno ni mar) in ki ne zmanjša hitrosti, niti ko te zagleda, zares ni prijeten občutek.
Uporabnikov gorskega prostora je vse več in vsak v njem rad išče nekaj zase - verjamem, da tisto, kar mu bogati vsakdanje življenje. Množičnost s seboj prinaša določene posledice, tako za naravo kot tudi za družbo. Tokrat bomo kljub perečim naravovarstvenim vprašanjem naravo pustili ob strani in se posvetili družbi, ki jo čaka izziv - uvajanje kulture sobivanja v prostoru, kamor se načeloma hodimo sproščat, vsak na svoj način. Prvo lekcijo umetnosti sobivanja bi nemara morali posvetiti strpnosti. Ko bodo dosedanji "tradicionalno večinski" uporabniki gorskega sveta sprejeli dejstvo, da bodo na svojih poteh v vedno večji meri srečevali tudi pripadnike drugih "kast", hkrati pa se bodo ti začeli zavedati, da na svojem novem poligonu niso sami in da prihajajo na teren, nad katerim so dolga leta imeli monopol po večini pohodniki, bomo na dobri poti. Zavedanje, da si "nekoristnega" sveta ni mogoče lastiti za en sam namen, je pomemben prvi korak. Nadgradnja tega, ki bo bržkone odločilno pripomogla k duševnemu ravnovesju na gorskih poteh, pa je stvar osebne kulture, spoštovanja do souporabnikov skupnega prostora. Sumim, da je to trši oreh, a vendarle ne tak, ki se ga ne bi dalo streti. Ključnega pomena bosta vzgoja in izobraževanje, tako v krogu družine, če govorimo o splošni kulturi, kot v okviru društev, ki bodo vzgajala nove generacije, ki bodo zahajale v gorski svet, bodisi peš, s kolesom ali kako drugače.
Da ne bo pomote: nisem proti kolesarjem v gorah, tudi sama se v okviru svojih (z)možnosti rada razgledujem s kakšnega vrha, na katerega sem pribrcala s pritiskanjem na pedala, dasiravno v zadnjih letih to počnem v znatno manjši meri kot nekoč. Poskusimo upoštevati preprosto načelo, da ne počnemo tistega, kar ne želimo, da bi drugi storili nam. In kljub temu, da je to zahtevna naloga, se poskusimo kdaj postaviti v kožo drugega in sveta ne meriti preveč po sebi. Upam, da bo naslednjič, ko bom hodila po kakšni vsesplošno priljubljeni planinski poti, srečanje s kolesarji prijaznejše. Pričakujem pritisk na zavoro ali vsaj pravočasno zvočno opozorilo, da se bliža nekdo, ki zaradi zamude na večerjo ali na zmenek ne misli zmanjšati hitrosti samo zaradi mene.
Mateja Pate
 Uvodnik in kazalo (1,2 MB)
|
Najdi nas na Facebooku
