ARHIV NOVIC  

Če smo lansko poletje s strahom gledali v nebo in poskušali najti nekaj suhih uric za kakšen izlet, pa so nam letos zagodle (pre)visoke temperature ter nebo brez oblačka. Sredi vročinskega vala je življenje na prostem postalo nevzdržno že dopoldan in tako smo izkoristili vsako priložnost za počitek v senci ali pa skok do Kluž, kjer smo se osvežili v mrzli Koritnici. Tudi počitek po kosilu se je pogosto raztegnil do poznih popoldanskih ur, ko so bile temperature primerne za aktivnosti na prostem.
 

Po prebranem zgornjem odstavku se mogoče zdi, da smo cel teden samo lenarili, pa je to daleč od resnice! Lansko leto nam je sneg onemogočil vzpon na Kanjo, letos pa smo se zbudili že ob 4.00 in vrh osvojili, še preden so nanj posvetili prvi sončni žarki. Bujenje sredi noči je bilo za vse pravi šok, a vroč povratek v dolino nam je dal vedeti, da je bila to prava odločitev. Preizkusili smo se tudi na učnem poligonu - ferati, kjer smo premagovali svoje strahove in se v večini prvič srečali s hojo po zelo zahtevnih poteh. Udeleženci so lahko pokazali tudi svoje znanje orientacije, ko so se zvečer odpravili proti trdnjavi Fort Hermann, kjer smo pod milim nebom in v toplih spalnih vrečah preživeli noč. Ker pa planinstvo ni samo hoja v hribe, smo v sodelovanju s Komisijo za turno kolesarstvo zavrteli tudi pedala, ter se na kolesu preko hribčkov in mostičkov odpravili vse do slapu Boka. 

Skozi cel teden smo imeli športne turnirje, kjer smo se pomerili v odbojki, streljanju z lokom in množici štafetnih iger. Tudi plezalna stena ni samevala, na oprimkih smo postavljali hitrostne rekorde, iznajdljivi pa oprimkov sploh potrebovali niso. Kot najbolj priljubljena aktivnost se je zopet izkazala nočna igra. Saj vsi vemo, da ni lepšega, kot plaziti se po gozdnih tleh in upati, da v trdi temi nasprotnik ne ugotovi, da stoji na tvoji nogi in ne na korenini. Enega izmed večerov so nam popestrili reševalni psi iz Enote reševalnih psov Tolmin, ki so nam skupaj z vodniki prikazali neverjetna znanja, ki jih pridobijo skozi dolgoletni trening. Prvič smo na taboru doživeli tudi kino, kjer smo ob kokicah zadrževali sapo ob napetem filmu.
 

Da pa nismo dali možganov povsem na pašo, so udeleženci imeli delavnice o prvi pomoči, vozlih ter orientaciji. Poslušali smo tudi zelo zanimivo predavanje o rastlinstvu in živalstvu v gorah, ki nas je opomnilo, da moramo paziti na naravo, saj ta ni samo naša.
 

Počeli smo še veliko več in definitivno se nam ni slabo godilo, kar lahko razberete tudi iz besed Vida Vačovnika iz OŠ Nazarje: »Za začetek bi rad povedal, da je bilo na taboru res zelo lepo. Lačni nismo bili, saj smo imeli odlično kuharico in kuharja, ki sta poskrbela za dobro hrano. Čez teden smo se igrali veliko iger in se udejstvovali različnih športnih aktivnosti, ki so popestrile teden. Na sredini tedna smo šli tudi na bližnjo goro Kanjo, na katero smo se vsi odpravili s težkim srcem, ampak ko smo začeli s hojo, nam je čas zelo hitro minil. Vsak večer smo se veliko zabavali in peli, še posebej pa zadnji večer, ki smo ga pripravili udeleženci tabora. Glede na to, da je bil teden zelo vroč, nas to ni motilo, saj smo se šli velikokrat kopat v Koritnico pod Klužami. Zadovoljen sem tako s taborom, kot tudi z vodniki, ki so nam bili pripravljeni polepšati košček počitnic in vpisati v naš spomin res nepozabne trenutke.«

Pred nami je začetek novega šolskega leta ter z njim nova sezona planinskih tekmovanj, naslednje besede Gorazda Černilca, mentorja iz OŠ Tržič, pa so več kot dobra motivacija za dobro uvrstitev: »Vroča, mrzla, igriva, odlično organizirana, sproščena, bogata, pustolovščin polna nagrada Mladinske komisije PZS. Z vsemi takšnimi besedami bi lahko opisal nagradni tabor v Bavšici. Vsi akterji tabora so se brezpogojno trudili, da bi otrokom in nam spremljevalcem pričarali teden nepozabnega bivanja v Bavšici. Uspelo jim je. Otroci pa so v eno govorili, drugo leto se moramo zopet potruditi, da dosežemo eno izmed prvih treh mest tekmovanja Mladina in gore in gremo zopet v Bavšico. Hvala tebi Barbara Bajcer, hvala Kaji, Leonu, Klemenu, Marcelu, Tinu, Neži, Domnu, Andreju, Urši, Nuši.«
 

Dragi osnovnošolci, potrudite se po svojih najboljših močeh in mogoče se naslednje leto vidimo v Bavšici!