V sredo v Bavšici zapade 30 cm snega, cesta je v četrtek dopoldan še neprevozna, tabor se začne v petek. Prvotni plan za sobotni izlet odpade, ker je preveč snega in bodo otroci mokri. Kaj bi izbrali za alternativo?
In potem vse steče ... seznam oseb po sobah »se sestavi«, cesta je kopna, družine prihajajo druga za drugo, nobene ne prestraši, da bomo imeli namesto spomladanskega zimski tabor. In zvečer po prijetnem snežnem veselju in spoznavnem ter pravljičnem vložku v PUS zaspi 13 »bolj ali manj popolnih družin«, 20 odraslih in 21 otrok (dve punci sta zboleli in sta z mamo ostali doma).
Zbudimo se v čudovito sončno jutro, tehnični vodja se je spomnil super izleta in po zajtrku in vseh tistih »procedurah« se v vrsti odpeljemo na Ravni Laz. Namenili smo se proti Širokemu plazu do Križa. Sledili so vsi, tudi najmlajši. Razen Davida, ki je vstal že ob petih in na poti do izhodišča zaspal:/. Z očkom nam je prišel nasproti, ko se je zbudil;). Popolnoma drug svet kot v Bavšici je bil pred nami. Skoraj nikoli nam ni bilo treba stopiti na sneg, je bilo pa možno preplezati neprešteto skal in balvanov. Super motivacija, a hkrati tudi upočasnjevalec tempa. Zato smo misel na vzpon do vrhnje skale zavrgli in se od križa spustili proti Bovcu. Že tako smo morali kosilo prestaviti za eno uro.
Tudi spust je bil bogat s skalami za preplezat, ograjami za odpret, prečkati smo morali mostiček. Ko so vozniki ubrali drugo pot, ni bilo več »trde moške roke« in otroci so se pognali v tek. A vsakič le do domenjenega mesta. Seveda ni šlo brez padcev, ampak ko je človek v elementu se hitro pobere. V Bovec je mlajši del ekipe prišel pred vozniki, zato je bila na »Bovškem stadionu« še priložnost za pravo atletsko tekmo. Pozabila sem še na skoraj najpomembnejše: Ob poti je ležalo veliko dračja in ker nas je čakal kresni večer in ker je v Bavšici zaradi snega vse mokro, smo nabrali suhe veje. Ideja je prišla od ene družine in starejši otroci so se z veseljem ponudili za nosače.
Ogenj je zvečer res veličastno zagorel, a še pred tem smo se vsi preizkusili na Bavškem poligonu, ki je prinesel polno izzivov by Uroš. Vse družine so opravile z vsemi izzivi. Sledil je še mini turnir v nogometu za otroke in v odbojki za odrasli. »Nešportniki« so se lotili priprave ognjišča. Zakurili smo še pri dnevu, saj ga v tem obdobju leta »pozno zmanjka«. Spekli smo si hrenovke, za ražnjiče sta poskrbeli kar kuharici, za sladico pa spet mi na ognju. Mnjamiiii.
Za nekatere se je kresna noč bolj, za druge manj zavlekla. Dan je bil izkoriščen. Naslednje jutro smo se zbudili v oblake in rahel dež. Ne ravno idealen dan za raziskovanje Bavšice, a smo se kljub temu podali na pot. Tokrat ne vsi skupaj. Izžrebali smo po dve družini, ki sta se z zemljevidom, navodili in listom za žigosanje skupaj podali na raziskovanje doline. Šest skupin torej, Galu in Sanji smo prepustili prosto izbiro. Vseh šest skupin je pridobilo vse žige, ena skupina je malo pogoljufala z avtomobilom, druga pa je zaključila v le polovični zasedbi. Za zmago je bilo potrebno pripraviti še dobro predstavitev poti. Po seštevku točk so zmagali Deževniki, izenačen izid pa so imeli tudi Sloni, a z le dvema članoma, ki sta premagala celo pot.
Po predstavitvah smo opazili, da ne dežuje več in se podali na mokro snežne vragolije. Tisti, ki so se prej vrnili v hišo, so se lahko pred večerjo preizkusili še v slikanju peščenih slik. Ponovno je sledil pravljični večer tokrat v izvedbi Jane in Janje.
Kaj vse smo počeli na zadnji dan našega tabora težko opišem. Zunaj je deževalo, a okoli Jureta se je kljub temu nabrala ekipa za pohod na Logje. Njihova vztrajnost je bila poplačana s plezanjem na vrvi in spuščanjem iz balvana. Ostala ekipa se je zabavala v koči in pred njo. S čim? Hm ... z dostavo pošte, z barvanjem in določanjem kamnov, ustvarjanjem peščenih slik, petjem, pospravljanjem in gotovo sem pozabila še enkrat toliko stvari kot sem jih naštela. Po kosilu smo zaključili s torto, iskanjem skrivnih zakladov, Losom in s slovesom.
Večinoma bi se vsi strinjali s tem kar je napisal Taras: »Tabor je bil super, ničesar ne bi spremenil«.
Več slikovnega gradiva za vse radovedneže tule.
Mateja Komac |
Najdi nas na Facebooku
