ARHIV NOVIC  

torek, 11. oktober 2016 ob 08:45, ogledov: 7106

Študentski planinski tabor: Pravega fanta se v bivak povabi. Lahko pa tudi v Bavšico!

Objavil(a): Tina Arh
	»Naj bo opis 18+,« mi je Katarina poslala sporočilo takoj po taboru. Opisati dogodke preteklih štirih dni v Bavšici, vprašanje je le, kje naj začnem. Tako hudo pa spet ni bilo, da bi rabili cenzuro. Ali pač? Najbolj zanimive zgodbe na začetek ali naj kronološko sledim zaporedju? Da lahko tudi kdorkoli, ki se ni udeležil tabora v najlepši dolini, razume, bom začela na začetku. Drugi študentski tabor je potekal od 25. do 28. septembra v PUS Bavšica.
Tista nedelja, 25. septembra, je bila lep začetek. Kako smo Primorci točni in kako Ljubljančani (tudi južni Gorenjci in severni Ljubljančani) lahko zamujajo, ne bom razlagala. Točni Primorci smo bili ob dogovorjeni 9.30 pri izviru Soče. Eni pred tem tudi na obisku Kugyja in jutranji kavi. Ko zapolnimo celo tamkajšnje parkirišče in pozdravimo nove in stare prijatelje, lahko le začnemo s hojo. Po prijetni suhi strugi, malo po gozdu, nekaj vzpona, smešne debate, trije koraki, dva požirka, veliko fotografij, še več selfijev in že smo bili na vrhu oziroma pri kočici ali še bolje rečeno - bivaku. Oh, ta bivak! Planina Zapotok, od koder se pot nadaljuje še naprej proti Bavškemu Grintavcu, je bila za nas kot prva taborna tura čisto dovolj. Počitek na soncu, zaslužena malica in pitje ledeno mrzle vode. Mimogrede, to je bil razlog, da smo se nekateri čez dva dni oglašali kot jeleni. Hitro smo se vrnili nazaj v dolino, napokali v avte in odpravili proti Bavšici. Seveda ne čisto direktno, ustavili smo se še pri Velikih koritih lepe Soče, en pogumnež tudi v njih. In ja, končno ta Bavšica, sicer še s postankom pred Klužami zaradi semaforja, potem pa samo gas. Tudi čez »skakalnico« na cesti. »Koliko nas je vseh!« Zapolnjeno parkirišče, spet. Toliko mladih in ljubiteljev gora na kupu. Res odlično. Sledilo je kosilo (hvala kuharju Baroviču), namestitve po sobah, kratka navodila, predstavitve vodstva in pravil v PUS Bavšica - že zdaj vse pohvale, ker so udeleženci vse upoštevali in ves čas pomagali v kuhinji in drugih opravilih. Hvala! Očitno preveč utrujeni, saj se je večina udeležencev odpravila zgodaj spat. Ali so bila kriva leta ali naporen dan, je ostalo skrivnost. Naslednji dan - cilj Mangart, ampak po ferati Via Italiana. Zabavna, hitra, vratolomna, počasna, polna vožnja proti Mangartskemu sedlu. Odvisno, v katerem avtu si sedel. Vsi pa smo lovili sedmo zjutraj, da nismo plačali cestnine. Za eno skupino, skupino Kofetkatjev, je pot potekala čez italijansko pot na Mangart, druga skupina - Mesne kroglice, pa smo se spustili mimo bivaka in po ferati nazaj na vrh. Oh, ta bivak! Pa še za dve osebi je. Zračna, odlična, perfektna, zanimiva, malo luftarska, zavarovana, super in še in še (še, še, še), so bili opisi poti po koncu ture. Ana in Liza udeležencev (in vodnikov) je bila več kot super. Na vrh smo prišli vsi, v dolino tudi, kar je najpomembneje. Ker pa se je Katarini zdelo, da rabimo še malo akcije, smo tako po kosilo šli še v globine - v jamo Srnica - kar je bilo doživetje za celih 50€, ki so se med vso akcijo neopaženo izmuznili iz žepa. Seveda se verjetno vsi strinjajo z menoj, da je bilo vredno teh 50€, kolikor je Katarina neprostovoljno plačala za obisk jame in spust iz nje. PlAzenje, plEzanje, dviganje, spuščanje, piskanje in smejanje so bili izkupiček ob koncu. Spust v čisto temo je bil samo še zaključek. Čakanje in čakanje smo obrnili sebi v prid: kako ti je ime, od kod prihajaš, dva stavka o sebi in koga bi peljal v bivak. Spoznavno-družabni večer v jami je prišel nekoliko prav, da smo preganjali čas v vrsti. Dva prepolna avta sta se tako zadnja pozno vrnila v Bavšico. Pred tem pa smo še Matevža peljali na kavo, kjer si je Katarina premislila in hotela svojih 50€ nazaj. Seveda je bil za jutranjo kavo v postelji Matevž pripravljen spet poizkusiti. Zato so naslednji dan (po kavi, se razume) odšli nazaj na izhodišče jame in uspešno poiskali »zapravljenih« 50€. Nagrada za zasluge? Tako je! Kava v Bovcu. Ostali pa smo lepo ta čas še malo dremuckali, počasi vstali in se pripravili na turo proti Krnskemu jezeru. Pred tem pa je Nesramna Nuša izpeljala družabno-spoznavno jutro še za vse ostale, ki niso ostali v jami. Najbolj si je imena zapomnil zadnji v krogu, Butasti Blaž. Krnska jezera torej in že smo hodili po široki mulatijeri proti koči. Tempo odličen za po prekrokani noči, da smo lahko še govorili, malo dihali in se segreli. Ne, ni bila prekrokana, samo utrujeni s(m)o bili, od vseh podvigov, kamor nas je gnala Katarina. Zadnja noč pa je bila precej drugačna. Ja, zadnja noč je bila dolga. Od bivakiranja, rojstnodnevne torte, nočnih podvigov, iskanja krompirja in čebule, zaletavanja v drevo... Po prihodu iz Krnskih jezer smo se pripravili na zadnji večer. Najprej je en avto odšel v Bovec v shopping in v civilizacijo z internetom (WIFI) in signalom. Matevž je dobil obljubljeno nagrado v kavi, tokrat sicer ledeno. Seveda tudi obvezno obveščanje Instagram sledilcev in Facebook prijateljev. Totalno asocialno pitje kave, ampak to je moderna mladina, ne zamerite nam, prosim. Skakanje po trgovini, izropali smo vse pakete hrenovk, kupili smo še 6 nagrobnih sveč. Ne skrbite, šlo je za igrico, nobenega nismo pokopali in mu v grob nametali hrenovk. Igrico, ki jo je odlično pripravil Marcel. Ropanje krompirja in čebule v gozdu, polnem dreves, igrišče označeno le s svečami, premikanje pa v popolni temi. Izkupiček igrice? Zmaga prve ekipe, dve razbiti glavi in veliko navdušenje udeležencev po koncu. Večer pa je bil pravi tudi za praznovanje rojstnega dneva. Juretu so punce pripravile pravo rojstnodnevno torto. Sicer je bil načrt, da bo dvonadstropna, ampak so se zaradi okoliščin odločile, da je dovolj samo ena plast. Večer je imel tudi taborni ogenj, kot se za vsak večer v Bavšici spodobi. Dolga in vesela noč je trajala in trajala. Igranje v podmornici, nekateri so se z Mobitelovim signalom lahko zabavali tudi z gledanjem videov - spet ta moderna mladina. Tako svetlo in zvezdnato nebo te kar samo prosi, da lahko bivakiraš zunaj. Ostali pa smo končno le zlezli v tople spalke in zaspali do jutra. Zadnji dan spanje do dvanajstih? Pa kaj še! Zjutraj smo odšli še v plezalni vrtec, prečili ferato, naprej in nazaj, pospravili PUS, urejali prevoze in se usedli v avte in odpeljali. Vsak na svojo strani. Primorci so se vrnili domov čez Kobarid, severni, južni in vmesni Gorenjci ter ostali študentje pa baje v Radovljico na najboljši sladoled. Večina se nas je ta teden že vrnila nazaj v Ljubljano. Zaključek pred študentskim letom je bil odštekan fenomenalen, spektakularen, poln rožic, modric po kolenih in dobre družbe. Bavšica ima pač take lastnosti. Študentarija, lepo smo se imeli, ostali Slovenci ste nam pa lahko samo fouš! :) Anja Brus P. S.: Galerijo s slikami s tabora si oglejte na Facebook profilu Mladinske komisije PZS.