Polni pričakovanja smo se z dvema avtobusoma odpeljali proti dolini Vrata pod Triglavom. Po treh urah smo res prispeli do Šlajmerjevega doma. Nastanili smo se po sobah, si izbrali posteljo in zložili prtljago. Na kratkem sestanku smo se seznanili s hišnimi pravili in dejavnostmi na taboru.
Po slastnem kosilu smo takoj krenili na štiriurni pohod do bivaka pod Luknjo. Pot je bila strma in skalnata. Ob vračanju v dolino je celo vodnici Zinki zmanjkalo tal pod nogami. Na srečo brez posledic. Zadnji del poti je potekal ob plitvem bistrem potočku v katerega je čofnila preveč radovedna planinka.
Večer smo preživeli v topli učilnici ob krušni peči. Poslušali smo legende o teh krajih, si ogledali predstavitev učencev s poletnega pohoda na Triglav, risali, se igrali družabne igre ...
Pred spanjem je sledilo še klepetanje in hihitanje po sobah.
Zjutraj so nas očarali vrhovi gora pokriti z novozapadlim snegom. Prejšnji dan so se namreč skrivali v gosti megli. Ta neopisna lepota nas je takoj zvabila na pohod do slapa Peričnik. Starejši so si ogledali še arkade in se sprehodili pod slapom, mlajši pa zaradi varnosti raje ne. Po tri in pol urni hoji je teknilo kosilo v Aljaževem domu. Sledilo je zapisovanje doživetij v dnevnike, neljubo pospravljanje sob in iskanje lastnikov pozabljenih stvari. V rahlem dežju smo se namestili v topla avtobusa in se odpeljali domov, kjer so nas starši že težko pričakovali.
Težko je opisati vzdušje na takem taboru ker moraš to preprosto doživeti.
Mentorica PK Majda Terbuc | 
Najdi nas na Facebooku
