ARHIV NOVIC  

Erasmus projekt izmenjave je sedaj že udomačen med udeleženci, tokratno srečanje v Paklenici je bilo že tretje po vrsti. Udeleženci s šestih držav dodajo tedenskemu plezalnemu izletu veliko dodano družabno vrednost, saj so dnevna plezalska srečanja  udeležencev in gostiteljev z vsem popoldanskim in večernim spremljevalnim programom dobra popotnica za kvalitetno druženje plezalcev z različnih držav. Treba je izpostaviti, da je slovenska plezalna ekipa, ki so jo sestavljali štirje Smarovci in pet perspektivcev, izstopala po svojih plezalnih sposobnostih. Posledično je bilo težko sestaviti enakovredne plezalne naveze, zato smo plezali skorajda v celoti v okviru slovenskih navez. Moram priznati, da je bila ekipa plezalsko zelo motivirana, pa tudi sicer smo se dobro ujeli in razumeli. Osebno sem bil zelo navdušen nad perspektivci, ki so brez izjeme pokazali visoka plezalski nivo in motivacijo. Spodbudno. Skupaj z izkušenejšimi Smarovci je cel teden minil v dobri plezalski atmosferi. Poleg »tamalih«, bi izpostavil navezo Volontar – Oražem, ki je cel teden plezala smeri brez svedrovcev. To je to! Alpinistični duh v Paklenici še živi. Sicer pa tokratno Erasmus srečanje z razliko od prejšnjih dveh (Aderšpah (CZ) in Tatre (SK), za našo ekipo ni bilo tako »eksotično«, saj je Paklenica za nas zelo domača. Vedno pa se najde kaj novega, če je le volja po raziskovanju ter napredovanju in tokratna mladinska ekipa je teden preživela točno v takem duhu.

Pakla je itak Pakla, tako da kaj drugega, kot uživanje, je težko pričakovati. Spoznavanje enako motiviranih ljudi s podobnimi cilji, deljenje izkušenj ter plezanje pakleniških biserov. Med drugim smo tudi spoznali dosti ljudi iz drugih držav ter izmenjali zgodbe o njihovem doživljanju plezanja oz. alpinizma v svojih državah. Skratka imeli smo se res fino: dnevi so minevali ob spremljavi vetra, popolne skale ter čudovitih ambientov, večeri pa ob dobri družbi, smehu ter kitari.

Zaključek letošnjih počitnic se je iztekel bolje, kot sem pričakoval. Priložnost sem dobil, da se udeležim mednarodne Erasmus izmenjave, pri  kateri sem sodeloval kot priključeni član slovenske ekipe. Spoznal sem veliko novih obrazov in z nekaterimi opravil tudi bolj in manj uspešne, a vsekakor nepozabne vzpone. Večerno druženje mi bo še dolgo ostalo v lepem spominu, zavitem v češke ritme in lepe melodije. Morda sem pručakoval le kakšno interakcijo več z udeleženci iz ostalih držav, glede na to, da smo bili na mednarodni izmenjavi, vendar taka malenkost zagotovo ne bo spremenila prekrasnega spomina na zaključek počitnic.

Paklenica je oživela še bolj narodno pisano kot ponavadi. Erazmusovci s Slovaške in še pred tem Češke smo se ponovno srečali na Hrvaškem. Teden plezanja v trad smereh nas ni toliko otrudil, da se ob večerih nebi družili po terasah, razkropljenih v kampu. Vsi sploh tisti, kateri so bili prvič v paklenici se zagotovo še vrnejo! Saj odrgnjene roke in obrabljene blazinice ne odvrnejo od odlične obmorske plezarije. Imel sem se zakon, zahvala gre predvsem družbi in pzs-ju ki se gre takšne erazmovske norosti, super še več tega.

Paklenica je vedno super, tokratni tabor pa bo ostal še dlje v spominu. Za to je poskrbela super  močna in motivirana ekipa, zaradi katere je v Paklenici vladalo vzdušje da rest day ne pride v poštev in smo plezali 5 dni zapored, prvi dan celo v dežju. Hvala PZS za povabilo, z veselje bi se udeležil česa podobnega tudi v prihodnje!

Preživeli smo super teden v Paklenici. Tudi nekaj dežja prvi dan nas ni zmotilo. Najboljši del je bila motivirana družba, ki ti da energije, da bi kar naprej plezal, čeprav kože na prstih praktično ni več. 

V začetku za tabor v Paklenici nisem bil najbolje motiviran. Paklenico že dobro poznam in mi to v glavi ne predstavlja neke kompleksne situacije, ki jo v alpinizmu iščem. Ko sva se Žigom na začetku tedna navezala na vrv in dogovorila, da tekom tabora ne vpneva nobenega svedra, se je situacijo popolnoma obrnila. Splezala sva štiri precej zahtevne smeri s klasičnem varovanjem. Plezati na premična varovala v dobri skali je čisto nekaj drugega, kot smo vajeni v naših hriih. Dejansko lahko 'zategneš' še kakšno oceno več. Proti koncu tedna sva bila že tako vplezana in sproščena, da sva plezala z zvočnikom v žepu, kar je psihično precej razbremenilo resnost situacije in polepšalo težke gibe. Skratka izredno dobro izkoriščen teden z našpičenimi perspektivci.

Tokratna izmenjava me je predvsem navdušila zaradi polne energije, ki se je nahajala v skupini ter spoznavanje novih obrazov. Veliko je bilo plezanja. Še več pa je bilo druženja ob večerih.

Paklenica navdušuje vsakič. Tako s samo plezarijo, kakor s pogledom na morje iz vrha Aniča kuka. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Dobra družba v sicer drugačni zasedbi kot običajno, bolj ali manj zanimiva predavanja o Paklenici ter plezanju na Hrvaškem, mednarodna plezalsko glasbena zasedba in kopanje v mrzlem morju bodo zagotovo ostali v spominu, kot eden najboljših izletov v hrvaško Meko plezanja. Škoda edino, da se nismo mogli več družiti z ostalimi ekipami. Super je bilo !

Erazmusov projekt izmenjave plezalcev v Paklenici se mi je zdel odlično izpeljan. Od samega luksuza nastanitve, postrežbe do programa, vključno s predavanji in izobraževanji. Večina plezalcev pa je večinoma čas izkoristila za več kot zadovoljivo plezanje po pakleniških stenah. Čeprav smo se v neplezalnem času družili tudi z drugimi (ter muzicirali na verandi pozno v noč), smo se navezovali kar Slovenci med sabo. Odlično doživetje!

Jaka Peternel
Na srečanju Climbing for Everybody v okviru programa Erasmus+ Sport smo spoznali Paklenico, edinstveno plezalsko lokacijo na Hrvaškem. Tekom eno tedenskega srečanja je potekalo več predavanj na temo plezanja na Hrvaškem in v Paklenici. Poleg tega smo v okviru delovnih skupin povzeli dosedanje delo in si začrtali cilj za nadalnje delo. V skupini za delo z mladimi smo se odločili, da se bomo osredotočili na načine dela z mladimi plezalci, predvsem kako plezanje skozi igro približati otrokom.

Tekom tedna smo opravili tudi veliko število plezalskih vzponov. Predstavniki Mladinske komisije smo se lotili lažjih smeri, slovenski alpinisti pa so med tem neustavljivo drveli po smereh najvišjih težavnosti. Paklenica je pokazala, da ima potencial zaposliti tako neizkušene, kot tudi izkušene plezalce saj ponuja bogat nabor smeri različnih težavnosti in dolžin.

Hrvaški organizatorji so pripravili odličen spremljevalni program. Organizirali so pohodniško turo na Vaganski vrh in obisk jame Modrec, prav tako pa smo s skupnimi močmi zadnji dan izmenjave plezanje predstavili šolarjem iz Starega grada, ki so se s strokovno pomočjo Madžarov, Italijanov, Čehov, Slovakov, Hrvatov in nas Slovencev preizkusili v prostem plezanju.

Upam, da bomo s skupnimi močmi uspeli plezanje približati mladim. Plezanje namreč vsebuje edinstveno mešanico spretnosti, odločnosti, in stika človeka z naravo. Te kvalitete so pri mladih danes zapostavljene. S približevanjem plezanja mladim jim lahko damo tisto, kar jim bo pomagalo v življenju, tako v gorah, kot tudi v dolini.

Vranjača (športno plezanje)

6a – 7c, Jernej, Miha H., Žiga, Matija, Marija, Matevž, Bor, Blaž

Stup 

Domžalska, 6a, 120m, Klemen in Andrej

Anića Kuk

Polumjesec, 6c/c+, 250m, Žiga in Matija, klasično varovanje

Vila Velebita, 7b+, 350m, Bor in Marija

Black magic woman, 7b+, 350m, Matevž, Klemen in Jernej (oba A0)

Rajna, 7a, 350m, Blaž in Andrej (A0)

Anića Kuk

Čarovnica, 7a, 300m, Matija in Žiga, klasično varovanje

Šubara direkt, 6c+, 350m, Bor in Jernej

Debeli Kuk

Drugi program, 7b, 200m, Blaž in Matevž

Zub

Istočni brid, 4b+, 80m, Klemen in Andrej, klasično varovanje

Manitni Kuk

Večerni, 4c, 150m, Klemen in Andrej, klasično varovanje

Polugodišnji, 4c, 120m, Klemen in Andrej, klasično varovanje

Anića Kuk

Vražja simfonija, 7a, 300m, Matija, Žiga, Bor, klasično varovanje

Infinito, 7a+, 350m, Blaž in Jernej (AO)

Jenjeva, 6c A0, 300m, Andrej in Klemen

Nema Dinka do dinka, 7b, 290m, Marija in Matevž

Klin, 6a+AO, 350m, Marija in Matevž

Velebitaška, 6a+, 350m , Marija in Matevž

Vaganac (športno plezanje)

6b – 7a, Miha in Kuba (CZ)

Stup

Feferon, 7a+, 120m, Matija in Žiga, klasično varovanje

Anića Kuk

Nostalgija, 6b, 300m, Klemen in Andrej

Rumeni strah, 7c, 350m, Bor in blaž (AO)

Hram (športno plezanje)

6c – 7b+, Matevž, Miha in Jernej

Kukovi izpod Vlake

Nosog, 4b+, 150m, Miha in Kazimir Drašler

Besedilo: Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec PZS