ponedeljek, 18. januar 2021
POIŠČI
Prenovljeni programi
Revija Gremo pod objem gora

ARHIV NOVIC  

sreda, 8. november 2017 ob 00:00, ogledov: 1537

Balkansko tekmovanje v planinski orientaciji

Planinsko društvo Borovnica | 
Objavil(a): Matej Ogorevc
Napoved je bila deževna. Odpravili smo se v petek zgodaj zjutraj. Rajši bi bila doma. Spodbudila me je naklonjenost Tatjane in Primoža, ki sta me sprejela v svoj avto do Ljubljane.
Srbija se je zdela uboga, deževna. Ob prihodu so nam postregli s kruhom in soljo ter rakijo in sokom. Kruh, pečen kot bi bili buhteljni v polžji obliki - vsak si je odlomil enega. Slovencev nas je bilo za cel avtobus, veliko je bilo tudi Srbov, z rdečimi majicami in napisi v cirilici. Tudi Makedonci so imeli enotne majice.

Slovencem so dodelili sobe v depandansi. V naši sobi ni delal kotliček stranišča, je bila pa soba topla, ogrevana. Prijetno zavetje in druženje.

Naše društvo sta zastopali dve ekipi. Seniorji, nad 18 let in veterani, nad 45 let. V obeh kategorijah smo bili odlični, najboljši izmed Slovencev. Seniorji so bili četrti v skupni uvrstitvi, mi pa peti, v konkurenci dvanajstih in desetih ekip. Prvič sem sodelovala v nočni orientaciji. Se pa nista nočna in dnevna tako razlikovali, ker je bila podnevi zelo gosta megla. K sreči pa ni deževalo.

V nedeljo zjutraj je bila podelitev. V kategoriji juniorji (nad 15 in pod 18 let), smo Slovenci zasedli prvo in tretje mesto. Poslušali smo slovensko himno. Druge ekipe so bile v celoti srbske. Pet naših fantov se je drenjalo na stopnici. Nekateri so gledali v našo zastavo. Nebo je bilo modro. Popolnoma se je zjasnilo.

Hrana je bila dobra, vendar nobene izbire. Jedli smo kar je natakar prinesel na krožniku: pleskavica, ponfri, zelje, slani sir, hrenovke, maslo, marmelada, mleko, čaj ...
Izmed ekip je bilo veliko moških ekip. Srbi so bili še posebej dobri. Skupina Srbov, ki je zmagala pri seniorjih, trije bratje, so morali v soboto zvečer domov. Vodja tekmovanja je pojasnil, da tako zahtevajo njihovi starši. In so fantje manjkali na podelitvi. Izmed vseh ekip, je bila naša, Coklarji, še najbolj ženska. Štiri ženske in en moški. Tudi v našem avtobusu so bili v glavnem moški. Nastane tekma, pomembna je hitrost, ne več toliko kolegialnost, pustolovščina, narava, opazovanje. Kopali smo se po srbskem trnju, blatu, visoki praproti, megli, mimo velike kmetije, kjer je imela gospa vrečko z gobami in je komentirala vreme: »Užas«. Videli smo veliko marel (gob) in šipka.

Ko smo se z avtobusom vračali s planote Rajac, smo se srečali s kombijem, ki se nam je umikal in pristal v odtočnem kanalu ob cesti, krepko nagnjen. Naši fantje so ustavili šoferja in tekli ven porinit kombi. V tretje je šlo. So pa morali stopiti v jarek poln slabih jabolk in vode. So si potem otresali čevlje. Srbski šofer je odprl okno, pomahal in dejal: »Hvala prijatelji!«.

Druga stvar, na poti proti domu, še v Srbiji. Vidim na cesti ležati človeka do pol pokritega s črnim polivinilom. Zraven pa mlaka krvi. Nekdo je fotografiral kolo. Avto s pajčevinastim prednjim steklom. Znervirana žena v rumenem jopiču ob policistu. Kako nas smrt gleda, stoji ob nas in čaka. Vsak trenutek mi postane dragocen.

Gotovo je izkušnja, ki si jo zapomnim. Klepet s svojimi, šale, objem, povezanost balkanskih držav, kljub... Lepota človeka, ki zmore. Hvaležnost.

Za PD Borovnica,
Alenka Gabrovšek

© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2021

Iskanje med novicami

Izprazni Iskanje
Prikaži vse zapise v arhivu
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.
ZADNJE NOVICE
Planinska zveza Slovenije
Mladinski svet Slovenije

NAPAKA: ne najdem RSS datoteke...
Urad Republike Slovenije za mladino