ARHIV NOVIC  

Ideja je zorela že dalj časa, še okrepila se je po prehojeni korziški poti GR20 leta 2017. Letos sva se odločila, da sva kondicijsko dovolj pripravljena na pot.

Maja: Mene so najbolj živcirale mokre noge, ki so po treh dneh neprestanega čmokanja v goratex čeveljcih postale grozno nagrbančene in srbeče. Po ponovnem močenju jutranjih trav z Vršiča proti zavetišču pod Špičkom sem imela manjšo krizo, ki je skoraj usahnila ob menjavi nogavic in se popolnoma razblinila ob jajčkih na oko na Špičku. Močna nevihta na Nanosu tudi ni bila najbolj prijetna.

Nejc: Psihološko najhuje je bilo, ko sva se na Koči pri izviru Soče odločila, da zaradi moje poškodbe ne bova več lovila cilja v 14 dneh. Fizično najhuje pa je bilo, ko so naju 12. dan mučile težave z želodcem in to ravno v tistem delu poti, kjer so vse planinske koče med tednom zaprte.

Ker sva zgodaj zjutraj odrinila na pot sva oskrbnike koč prosila, da so nama pripravili »lunch pakete« za na pot. Kose kruha sva mazala z maslom, paštetami in marmeladami tu pa tam so nama privoščili kaj posebnega: trdo kuhano jajce ali pehtranovo potičko. Za sadno osvežitev so poskrbele gozdne jagode, borovnice in maline ob poti. Smrdljivi regrat je nadomestil solatne liste v sendviču.

Uspešno sva porabila turistične vavčerje. Poleg tega pa še cca 1.300 evrov za hrano in prenočišča. Na poti nisva imela pomoči, zato sva največ denarja porabila na kočah kjer sva jedla in spala, nekaj malega pa še v trgovinah (Tržič, Mojstrana, Trenta, Idrija). Dnevna poraba kalorij je pri takem tempu kar velika, zato je pretežni del stroškov odpadel na hrano. Poudariti morava, da sva ta podvig načrtovala kot najin letni dopust, zato sva si včasih tudi privoščila kakšno palačinko ali štrukelj več in nisva preveč gledala na cene. 

Telefon je bil čez dan vklopljen in večino časa nastavljen na letalski način, tako da je lahko služil za fotografiranje. Po potrebi sva vklopila tudi lokacijo in karto, da sva preverila pravo pot na mestih, kjer je bila le-ta slabo označena. Zvečer ali kakšno urico čez dan sva se povezala na splet, da sva kakšen doživljaj poslala ekipi založbe VigeVageKnjige, ki je najino pot spremljala v živo na svoji Facebook strani. Tam je tudi objavljena, če bi si jo kdo želel pogledati.

Ja, poslušala sva najino petje. Izčrpala sva gorniško pesmarico, si občasno zapela kakšno jurišno pesem, proti Golici in Robleku sva si pela tematsko glasbo, velikokrat pa se nama je v glavi neprestano vrtela ena, ki se je ugnezdila kot črv in se je potem cel dan nisva znebila. Na sporedu sva imela pesmi skupine MI2, Nejc je zrecitiral celoten opus Iztoka Mlakarja, zjutraj ob sončnem vzhodu pa je bila obvezna Čao sonček. Veliko pa nama je pomenilo predvsem to, da sva lahko uživala v miru in tišini, ki ju v gorah ne manjka.

Da ni prav nič narobe, če si kdaj tudi po več ur čisto tiho in razmišljaš ali pa samo obstajaš v svojem srečnem svetu. Pri tem pa tudi partnerja ob tebi to prav nič ne moti. O tem sva si bila enotna in bilo je res lepo. Dva vzporedna svetova, ki hodita isto pot. Potrdila so se določena spoznanja o samem sebi, kar je lepo, ker tako veš, da si znaš prisluhniti.

Midva sva prenočevala večinoma v planinskih kočah z nekaj izjemami, ko sva prespala v prijateljevem vikendu, na turistični kmetiji, apartmaju in pri znancih doma. In seveda zadnjo noč, ko sva "vžgala Zupančiča" in pot potegnila v naslednji dan. Vmes sva v vasi Petrinje 15 minut zadremala na avtobusni postaji in potem še malo kasneje pod zvezdami v travici ob poti pod Socerbom. Hodila sva povprečno 14 ur na dan, tako da sva večinoma začela hoditi ob 6 h in zaključevala okrog 20 ure zvečer. Spanja je bilo torej od 22 h do 4 h oz. 5 h, 6-7 ur dnevno. Sva pa bila zelo razočarana z odprtostjo koč na Primorskem oziroma od Porezna naprej. Tam so koče z izjemo Nanosa odprte samo čez vikend, največ podaljšan vikend, kar pa je zelo nerodno, če se znajdeš tam (tako kot midva) v ponedeljek, torek, sredo in nimaš kje prenočiti. Da ne govorimo o tem, da od Hleviške planine nad Idrijo proti Golakom, Čavnu pa vse do Nanosa ni ravno poseljeno območje in večinoma hodiš po območju rjavega medveda in divjih svinj, kar pomeni, da spanje v naravi odpade. Dobro bi bilo razmisliti, da je vsaj kakšna koča v tem delu odprta tudi med tednom vsaj med visoko pohodniško sezono, saj so vključene v SPP.

Večinoma sva imela dobre izkušnje na kočah, res so bili prijazni oskrbniki. Sva pa z nekaterimi spletla res poseben odnos. Kočo naredi prijazno samo iskriv in simpatičen oskrbnik. Spoznala sva srčno oskrbnico na Tičarjevem domu na Vršiču, dve mladi simpatični oskrbnici na zavetišču pod Špičkom, res legendarno ekipo na Komni ter super kulinarike na Dobrči in Nanosu. Hvala vsem za dobro energijo in super postrežbo.

Žulji so nastali predvsem kot posledica mokrih nogavic (po 3 dneh neprestanega močenja čevljev), vendar kljub temu nisva imela večjih težav z njimi. Dobila sva enega na podplatu in nekaj na peti. Vse sva uspešno zalepila z gel obliži in po kakšni uri nista bistveno vplivala na hojo.

Vse ima svoj smisel, tako da nama je bil ta dopust čisto povšeči in ne bi ničesar spremenila. Če pa bi se še enkrat namenila opraviti to pot v »enem šusu« pa bi spremenila to, da bi šla čez hitreje.



Kateri del oblačila je bil popolnoma odveč?

Vseh oblačil sva imela ravno prav, vrhunsko premišljen načrt.

Nisva ga posebej stehtala, po občutku pa nekje med 5 in 7 kilogramov, odvisno tudi od količine vode v mehu.

Za enkrat ga še ni na vidiku, čeprav sva se šalila, da bova morala na popravni poskus, ker nama ni uspelo poti prehoditi v manj kot 14 dnevih.

Slovenska planinska pot (SPP) je najbolj priljubljena vezna pot v Sloveniji ter ena najstarejših v Evropi in na svetu.  Za boljši občutek in orientacijo se na pot podajte z vodnikom Slovenska planinska pot, ki so ga napisali prekaljeni pisci gorniške literature Gorazd Gorišek, Mojca Stritar Kučuk in Andraž Poljanec. O priljubljenosti SPP priča podatek, da je bilo prodanih že več kot 100 tisoč Dnevnikov s SPP, v celoti jo je prehodilo 10.522 ljudi.