ARHIV NOVIC  

torek, 14. oktober 2025 ob 00:00, ogledov: 9

Sreča je resnična samo takrat, ko jo delimo z drugimi - študentski planinski tabor 2025

Objavil(a): Neža Kočevar
	V drugi polovici septembra, ko se poletje prevesi v jesen, je po jesenskem izpitnem obdobju čas za zadnji oddih pred novim študijskim letom. S tem pa tudi tradicionalni študentski planinski tabor, ki že nekaj let poteka v Planinskem učnem središču v dolini Bavšice. Letos je tabor potekal med 20. in 27. septembrom.
Na sončno sobotno jutro smo se zbrali v občini Nabojret - Ovčja vas. Iz štarta pod avtocesto smo krenili proti bivaku Bernardinis, ki smo ga dosegli po približno treh urah hoje. Skočili smo še na bližnji vrh Cima Vildiver (Dve špici) in bili nagrajeni s prelepimi razgledi. Varno in v sproščenem koraku smo se po isti poti vrnili v dolino. Do prihoda v Bavšico smo imeli dovolj časa, zato smo se nekateri ustavili pri Rabeljskem jezeru in namočili noge. Sredi popoldneva smo se zbrali pred kočo v dolini. Bavšica je mirna, samotna dolina, kjer človek pogosteje od avtomobilskega hrupa zasliši rukanje jelenov, okoliški vrhovi, ki obdajajo dolino, pa verjetno po številu presegajo hiše. Topla večerja nam je povrnila moči. Zvečer smo se posedli ob ognju. Ob prijetnem klepetu smo ponotranjili, da je pred nami čudovit teden v sproščeni družbi, v naravi, poln novih doživetij, pogovorov in stkanih prijateljstev. Drugi dan nikakor ni bil čas za poležavanje. Avte smo parkirali pri trdnjavi Kluže, od koder je sledilo približno 20 minut hoje do utrdbe Fort Herman. Seveda to ni bil naš končni cilj, le prva postojanka. Sončen dan je klical po visokih gorah, osvojiti smo imeli namen 2208 metrov visoki Rombon. Po dveh urah hoje po senčni gozdnati poti smo se ločili v dve skupini. Nekateri so odcepili iz glavne poti in osvojili Koto 1313. Ostali smo se podali naprej in kmalu prestopili nad gozdno mejo in se naprej med vršički vzpenjali proti vrhu. Ob poti smo večkrat opazili kamnite utrdbe in zarjavele kovinske kose, ki pohodnike opominjajo, da je tu nekoč potekala prva svetovna vojna. Na vrhu neskončni razgledi, kamorkoli je seglo oko, povsod same gore. Tretji dan smo se zbudili v oblačno hladno jutro in po dveh napornih dnevih v visokogorju se nismo branili podaljšanega spanja. Dan je bil zaradi suhega vremena v zadnjem tednu več kot primeren za obisk jame Srnica. Razdelili smo se v tri skupine in jamski vodnik nas je, oblečene v živo-zelene kombinezone, dobro uro vodil skozi ozke rove jame. Nekateri smo obiskali še Šunikov vodni gaj, kjer v zavetju gozdov v kulisi z mahom obraslih skal lahko poslušate žuborenje vode potoka Šumnik. Za hribolazenje manj primerno vreme se je v naslednjih dveh dneh nadaljevalo. V torek dopoldne smo se odpravili proti učni ferati na zahodnem pobočju doline. Nekateri smo se po plezanju odpravili na 9-kilometrski tek proti Bovcu. Prost popoldanski čas smo namenili počitku in druženju v zavetju doma, nekateri pa so ga izkoristili za obisk Muzeja prve svetovne vojne v Kobaridu. Peti dan smo, podobno kot dan poprej, nekateri začeli z jutranjo jogo. Po zajtrku smo se razdelili v ekipe po tri in se odpravili na planinsko orientacijo po dolini Bavščice. Zopet nam je ponagajalo vreme in rahlo pršenje se je počasi spremenilo v konkreten naliv. A nas, zavzete planince, to ni vrglo iz tira. Prav nasprotno, še bolj smo si dovolili uživati v momentu in plesu dežnih kapelj. V koči smo po sobah in v predprostoru koče napeljali planinske vrvi, na katere smo obesili premočene obleke. Po kosilu je sledilo predavanja o prekarnem delu v Sloveniji, ki ga je vodila strokovna sodelavka PZS Barbara. Po treh dneh zanimivih aktivnosti, a brez obiska gora, je bil skrajni čas, da se vrnemo v višave. V četrtek zjutraj smo se ponovno razdelili v dve skupini, končna cilja pa sta tokrat bila 1875 metrov visoki Čisti vrh in za bolj zagrizene 2379 m visoki Travnik. Sonca ni bilo na spregled, ves dan smo opazovali ples oblakov in meglic in po bližnjih vrhovih občudovali gamse, ki so radovedno nadzorovali, kdo jih je na to megleno dopoldne prišel obiskat v njihovo kraljestvo. Kot vedno teden dni dopusta prehitro mine, in kot bi trenil je bil petek, predzadnji dan tabora. Vreme je bilo še vedno muhasto, v zgodnjih popoldanskih urah je napoved kazala veliko možnost ploh. Zato nas je več kot polovica budilke navila ob 5 uri. Z naglavnimi svetilkami smo od koče peš krenili proti 2346m visokem Briceljku. Skoraj eno uro smo se ozirali za prvimi sončnimi žarki in zapeli nekaj pesmi, da bi jih hitreje dočakali. Če bi moral izbrati en spomin iz celotnega tabora, bi verjetno izbral moment, ko smo v popolni temi prepevali Mežkovo Sivo pot, obdani s sivimi gorami, kjer življenje skriva svoj zaklad. Pri lovski koči Bala smo sprejeli odgovorno odločitev in spremenil turo. Težavno brezpotje na vrh je bilo namreč za tako veliko skupino v razmočenem terenu preveč tvegano. Hitro smo našli alternativo in se povzpeli do sedla Brežice na 1980 metrih nadmorske višine. Od tam smo opazovali Jalovec, ki se je ves čas skrival v oblakih in sklenili, da je že prav, da nekatere vršace pustimo neosvojene vsaj do drugega leta. Na prelazu smo odpeli Lavrencijo in se ogreli pred sestopom. Malo pod lovsko kočo smo srečali drugo skupino, ki je zjutraj bolj cenila objem tople postelje in so se kasneje odpravili le do planine Bala. Zvečer smo zasedli kuhinjske prostore in pripravili žar večerjo. Kuharja pa sta se jo udeležila kot častna gosta. Zadnjo noč smo izkoristili za zabavo in plesali ter prepevali ob melodijah žive harmonike in kitare do jutranjih ur. Sreča je resnična samo takrat, ko jo delimo z drugimi. V soboto nas je klicala še zadnja dolžnost, pospravljanje koče. Do 12h so bili vsi prostori očiščeni. Po kosilu smo se še zadnjič zavrteli, kakšno zapeli in odigrali nekaj setov odbojke. Čas je bil za slovo. Topli objemi in lepe želje ob skorajšnjem začetku novega študijskega leta, ko bomo pohodne hlače in gojzarje primorani zamenjati za kavbojke in mestne čevlje. Usedli smo se v avte in z rahlim cmokom v grlu, vendar s polnim srcem odpravili domov, vsak na svoj konček naše prelepe Slovenije.   Zapisal: Matevž Hudovernik