ARHIV NOVIC  

Kot je že bilo napisano, je MK letos vpeljala novo akcijo, s katero nagrajuje najboljše ekipe mladinskih planinskih tekmovanj. Ker je bila letos premiera, nihče ni vedel kaj pričakovati. Kljub temu smo se resno lotili stvari ter pripravili zanimiv program. Da pa vse ne bi šlo tako gladko, je poskrbelo vreme. Tako smo naš nagradni tabor začeli in končali v dežju. Vmes pa smo imeli tudi nekaj sonca, če ni ravno deževalo. A nismo se pustili preveč motiti. Program smo sicer nekoliko prilagodili vremenu, a še vedno smo izpeljali vse, kar smo si zadali. Da pa članek ne bo preveč suhoparen vam bom opisal, kaj vse smo počeli teh 6 dni v Bavšici.



Ker so zmagovalne ekipe prihajale iz cele Slovenije, smo se v nedeljo najprej morali spoznati med seboj. V pomoč so nam bile različne spoznavne igre. To nam je vzelo kar precej časa, pa še vedno smo koga poklicali z napačnim imenom. Ko smo se za silo spoznali smo skupaj preživeli prijeten družabni večer, ki smo ga popestrili s petjem ob spremljavi kitare. Če bi brali biometeorološko napoved, bi lahko prebrali, da je bil ponedeljek neugoden za vremensko občutljive. Da bi se izognili nevšečnostim smo se cel dan igrali ter s smehom kljubovali kislemu vremenu. Po dežju vedno posije sonce. Tudi tokrat je bilo tako. V torek smo uspešno izvedli turo na Javoršček. Pot je potekala večinoma po gozdu, le tu pa tam se je odprl kakšen pogled. Po sestopu in kosilu je v Bavšico prišla Enota reševalnih psov iz Tolmina. 5 psov ter enako število njihovih lastnikov nam je prikazalo številne veščine, ki jim pomagajo pri iskanju ponesrečencev. Nekaj prostovoljcev je na lastni koži izkusilo, kako zgleda, če te išče reševalni pes. Vsi izgubljenci so bili najdeni ter primerno oslinjeni. Dan smo zaključili z druženjem ob tabornem ognju. Če pregovor iz prejšnjega dne obrnemo na pesimistično varianto, dobimo: po soncu vedno pada dež. Zato smo sredo začeli z delavnico vozlov ter praktičnim prikazom prve pomoči. Po kosilo, ko je zmanjkalo dežja v oblakih, smo se odpravili na krajši izlet do Hermanove trdnjave, ki leži slabe pol ure hoje nad trdnjavo Kluže. Zvečer pa - ko so se vrhovi zavili v temo in so v dolini Bavšice ugasnile luči, smo se mi odpravili na nočni pohod. Z nahrbtnikom na ramenih in svetilko na glavi smo se napotili proti planini Bala. Vzdušje na pohodu je bilo enkratno. Ob pogledu na dolgo svetlečo kačo, ki se je vila med drevesi nam je pot hitro tekla pod nogami. S pohoda smo se vrnili že okoli polnoči, saj smo morali varčevati energijo za naslednji dan. Četrtek je bil dan rezerviran za turno kolesarstvo. Na pomoč sta nam priskočila dva turnokolesarska vodnika PZS in skupaj smo opravili obširno turo okrog Bovca. V petek smo se ponovno obuli v gojzarje. Odpravili smo se na bližnji poligon, da vidimo, kako se hodi po zelo zahtevnih zavarovanih poteh. Nadeli smo si plezalne pasove, samovarovalni komplet ter zaščitno čelado. Tako opremljeni smo se podali na skalnato pobočje. Nekateri so že bili vajeni takšnih poti, za druge je bila to prva takšna izkušnja. Prav si pa smo neizmerno uživali. Popoldne je bil čas za odbojko, »frizbal« ter nekaj podobnega ragbiju. Nekaj fantov se je odločilo izzvati vodstvo na tekmo t.i. ragbija. Rezultat ni pomemben, glavno je, da se nihče ni poškodoval. Zaključni večer so organizirali udeleženci nagradnega tabora. Vsebine vam ne bom izdal, povem lahko le, da so se zelo potrudili. Po programu je sledil še krst za novo članico vodstva ter krst za prvo vodenje akcije MK. Ko smo odložili krstilno vrvico, nas je čakala še prijetna dolžnost, praznovanje rojstnega dne enega izmed mentorjev. Sobota je bila gotovo najslabši dan. Ne le da je na nebu počila vodovodna cev, bil je tudi čas za slovo. Šest dni je prehitro minilo in rade volje bi ostali še kakšen dan. To pa žal ni bilo možno, saj so za nami že prišli bodoči mladinski voditelji. Tako nam ni preostalo drugega, kot da se poslovimo.

V teh 6 dneh so se spletle številne prijateljske vezi, ki bodo ostale tudi po tem, ko bo vsak že na svojem domu. S pomočjo slik bomo obujali spomine, kako nam je bilo lepo tistih nekaj dni. Mogoče se pa drugo leto spet srečamo v Bavšici. Pot do tam pa pelje preko prvih treh mest na MiG-u ali SPOT-u v B kategoriji.

Andrej Barovič
foto Nuša Verdev, še več fotografij na: spletni strani MK PZS.


avtorja videa: Mitja in Matjaž Lobnik