petek, 27. november 2020
POIŠČI
Prenovljeni programi
Revija Gremo pod objem gora

ARHIV NOVIC  

sreda, 3. oktober 2012 ob 00:00, ogledov: 4104

Z roko v roki in peš v vrtec ali šolo (Teden otroka 2012)

Objavil(a): Zdenka Mihelič
Prvi tedni šole so za nami. Po odmevnejših medijskih opozorilih in napotkih za varnejšo vsakodnevno pot v šolo in domov na začetku šolskega leta se skrb z družbene ravni spet v celoti vrne v naročje posameznika. Govorimo o običajnem vsakodnevnem tveganju, ki ga - tudi v gorništvu, moramo poznati in prevzeti sami.
Lani smo v tem času opozorili na dejavnike pravilne nošnje nahrbtnika oziroma naritnika, letos pa naj vas - tudi ob Tednu otroka 2012 (1.-7. 10. 2012) - spomnimo, kakšen pomen ima držanje za roko in vodenje otrok na ta način. Znanje, pridobljeno in utrjeno v gorah, lahko torej s pridom izkoristimo tudi v dolini.

Stik z roko ali koža na kožo, kot znajo temu reči otroci, je eden odtemeljev zaupanja in zagotavljanja osebne varnosti. To je vez, ki ob varnosti hkrati gradi odnos med otrokom in staršem, saj je tovrstna komunikacija razumljivo pred besedno. Kaj vse se da povedati z dotikom ali s stiskom roke!
PZS_Z_roko_v_roki_foto_Persolja_1m
Vrtčevsko obdobje ne mine brez rokovanja, foto Borut Peršolja


PZS_Z_roko_v_roki_foto_Persolja_2m
Z roko v roki nisi sam
, foto Borut Peršolja

PZS_Z_roko_v_roki_foto_Persolja_3m
Naša naveza, foto Borut Peršolja

Splošno pravilo je, da mora biti hitrost gibanja vedno prilagojena vodenemu - otroku. K držanju za roko nas pripeljejo različne situacije, na planinskih poteh gre največkrat za oporo, za pomoč pri premagovanju strmine in ovir na poti, pa tudi za vzpodbudo ob utrujenosti. Otroka primemo za roko zlasti, kadar ocenimo, da je velika verjetnost padca ali zdrsa po strmem pobočju na zunanji strani poti. Če otroka držimo za roko, naj bo vedno ob nas ali pol koraka pred nami na notranji strani poti.

PZS_Z_roko_v_roki_foto_Persolja_4m
























Držanje za roko - medgeneracijski projekt,
foto Borut Peršolja

Kadar otroka vodimo na ta način, ga praktično ves čas držimo, vendar ne premočno, da ga ne vlečemo. Naša roka mora biti čim bolj sproščena in spuščena čim bolj nizko. Otrok mora sam nositi svojo težo telesa, prav tako sam vzpostavlja ravnotežje, roka pa pomeni predvsem telesni stik. Z držanjem za roko se lahko v primeru kakršnekoli potrebe in težav hitro ter ustrezno odzovemo. Ker med potjo radi govorimo - to je tudi kazalec, da je tempo hoje ustrezen - je lahko dogovorjeni rahel stisk roke znak, da obmolknemo. To nam pride prav, kadar opazimo kakšno žival, ali kadar potrebujemo otrokovo pozornost.
 
PZS_Z_roko_v_roki_foto_Persolja_5m
Obema je fino
, foto Borut Peršolja
PZS_Z_roko_v_roki_foto_Persolja_6m
Velike in majhne dlani, foto Borut Peršolja

Vodenje z roko je tradicionalna starševska veščina, ki ne zahteva dodatne opreme. Seveda pa ne pride v poštev na zelo zahtevnih poteh, torej tam, kjer hoja preide v plezanje in kjer je treba poskrbeti za dodatno varovanje ter ustrezno osebno tehnično opremo. Roka je pogosto prvi oprimek, ki z vsemi različicami podprijemov ter nadprijemov, nudi odlično osnovo za kasnejše "pravo" plezanje. Na lahkih poteh, torej na tistih, kjer za napredovanje ne potrebujemo rok, bodisi na odprtih pašnih površinah ali na položnejših gozdnatih območjih, pa pustimo otroka, da hodi sam. Pridobivanje gibalnih sposobnosti, lovljenje ravnotežja, spoznavanje različnih podlag in hrapavosti površja, so veščine, ki nam omogočajo večjo kakovost življenja.

PZS_Z_roko_v_roki_foto_Persolja_7m
Vodenje z roko - na vseh koncih sveta, foto Mateja Peršolja

In kaj ima to skupnega z naslovom tega prispevka?
Življenje v dolini je seveda precej drugačno od tistega v gorah. Urejen prometni sistem s cestami, signalizacijo ter prometnimi znaki je čisto nekaj drugega kot gozdna pot. Zaradi gostega prometa pa je tudi tveganje na vsakodnevni poti v vrtec ali v šolo in nazaj (da ne omenjamo tudi vseh drugih popoldanskih dejavnosti in opravil, ki nam osmišljajo vsakdanjik) veliko. Zato moramo odrasli poskrbeti za varnost najmlajših. Eden ključnih dejavnikov je preprečevanje naglice - za jutranje priprave in odhod si vzemimo dovolj časa. In če se le da, se od doma odpravimo peš. Ti mirni skupni trenutki držanja za roko, so marsikdaj zlata vredni.

PZS_Z_roko_v_roki_foto_Persolja_8m
Še malo pa bo konec držanja za roke, foto Borut Peršolja

Velikokrat bomo začutili veselje, radoživost in pozitivno energijo, ki bodo napolnili tudi nas. Začutili pa bomo tudi stiske, težave in strahove, ki polnijo otroške glave. Stisk roke pred semaforjem ali prehodom za pešce bo zadoščal, da v otroku vzbudimo pozornost za okolico okrog sebe. Pogled na levo in na desno ni nič drugega kot razgled, ki ga lahko užijemo z vrha gore. Je prosto? Je varno?

Od tod do zaljubljenega koraka in držanja za roke v dvoje, pa je samo nekaj let razlike.
Pa srečno, v gorah in v dolini!

PZS_Z_roko_v_roki_foto_Persolja_9m
Adijo! (Se beremo!) Foto Borut Peršolja

Borut Peršolja, inštruktor planinske vzgoje
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2020

Iskanje med novicami

Izprazni Iskanje
Prikaži vse zapise v arhivu
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.
ZADNJE NOVICE
Planinska zveza Slovenije
Mladinski svet Slovenije

NAPAKA: ne najdem RSS datoteke...
Urad Republike Slovenije za mladino