| Namen zimovanja je udeležence, stare med 10 in 16 let, naučiti varnega gibanja v gorah v zimskih razmerah. To poskušamo doseči tako prek teorije kot praktičnih vaj. Poleg izobraževalne pa ima zimovanje tudi družabno vlogo. Udeleženci se zabavajo ter navdušijo nad zasneženimi gorami. Kako je potekalo letošnje zimovanje (razbrali boste, da v zelo sproščenem in igrivem vzdušju) lahko preberete v spodnjem sestavku, ki so ga napisali naslednji udeleženci: Žan, Aljaž, Luka, Teja in Janina.
Skupina pogumnih planincev se nas je 4. januarja odpravila na Komno. Z nami so šli tudi trije neprecenljivi vodniki: Domen Strle, Andrej Barovič in Polona Pegan. Po dveh urah hoje smo sestradani končno prišli do koče. Energijo smo si povrnili z mešanico mesa, maščobe in črevesa. Ko se je še poslednja plastenka zvrnila po mizi, so na dan privrele resnice in ledeno mrzel izziv. Ura je odbila deset in vodnika sta postala zelo zaspana, zato smo šli spat. Ker petelini pozimi ne hodijo v gore, je njihovo vlogo prevzel Luka ter nas zbudil že zelo zgodaj. Vodnika, ki sta se držala stare ljudske modrosti: »Rana ura, slovenskih fantov grob!« pa sta skoraj zamudila na zajtrk. Po zajtrku sta dva udeleženca zaradi manjših zdravstvenih težav na žalost morala oditi v dolino. Upamo, da sta se pozdravila in se v prihodnje spet vidimo. Med tem pa smo se mi poneumljali z risankami. Nato smo se vsi pripravili za odhod na mrazišče na Komni. Tam smo poiskali primeren prostor za zaustavljanje s cepinom. Aljaž in Luka pa sta si v snegu skopala lasten grob. Vodnika sta nas žive zakopala v sneg. Psička Missy nas je odkopala ravno pravi čas, da nismo podlegli pomanjkanju kisika. Ko smo bili rešeni iz preteče nevarnosti, smo se že podali v drugo. Naučili smo se uporabljati dereze. Ko hodimo z njimi, imamo v rokah vedno cepin. Bili smo navdušeni (no, kdo pa ne bi bil:)) in se z velikim veseljem odpravili v kočo, kjer so nam postregli s kosilom. Za kosilo smo jedli špagete po komonsko (Komna + Bolonija). Bili so odlični!! Pohvala gre kuharicam, ki so ves čas lepo skrbele za nas in nam kuhale. Po obilnem kosilu smo se posladkali z rezino »nevemčesa«, imeli pa smo tudi nekaj časa za pavzo. Naši ostareli in sklerozni vodniki (v času svojega življenja so zamenjali štiri denarne valute) so primerno letom pozabili, kam so spravili plazovne žolne. Mi, spretni reševalci izpod plazov, pa smo jim s svojim znanjem in požrtvovalnostjo povrnili izgubljene ptice. Zahvalili so se nam s predavanjem o nevarnostih v gorah pozimi. Za večerjo smo končno dobili večkrat obljubljene palačinke. Po tem, ko smo se najedli, smo se lotili igranja nadvse zanimivih, novih, družabnih iger. Za dneva konec pa smo s pisanjem tega nesmiselnega sestavka porabili še preostalo energijo, ki nam je ostala (hahaha). Gremo spat, nadaljevali bomo jutri.
V nedeljo smo se veselo zbudili, vendar smo se že zavedali, da je to naš zadnji dan na zimovanju. Pohiteli smo v jedilnico in pozajtrkovali. Nato pa smo se odpravili proti koči pod Bogatinom in pričeli z izdelavo igluja. Naj vam povemo, da je bil iglu uspešno končan, tako da smo vsi v njem tudi pozirali. Počasi nas je pričelo zebsti, zato smo šli nazaj proti koči še na en čaj, potem pa v dolino. Na žalost domov . Naredili smo še kratko analizo zimovanja ter se poslovili do zimskega druženja. Komaj čakamo poletje, da se spet vidimo.
To so bili prečudoviti dnevi in še boljše izkušnje!
Pripravil Andrej Barovič |
Najdi nas na Facebooku
Foto Domen Strle
