V februarju 2013 nam je debela snežna odeja spremenila planinski izlet. Tako se je mlajša skupina mladih planincev v soboto, 19. februarja, podala k Sv. Ani nad Ribnico.
Čeprav nam je sneženje korajžno nagajalo, smo se podali na ozko gaz in po njej korakali do Jamarskega doma pri Francetovi jami. Da smo lahko nadaljevali pot, je bil pri domu potreben postanek za malico. Tam nam je družbo delal pujs Žarko. S polnimi želodčki smo nadaljevali mimo kmetije Seljan. Poučne table ob poti so nas ves čas spominjale na naravoslovno učno pot, ki je vodila na goro. Na poti so se pojavljala vprašanja: »Kako dolgo še? Je še daleč?« Odgovor pa je bil: »V hribih se čas ustavi, tu ne potrebujemo ure, uživamo v naravi in opazujemo okolico.«
Še zadnja strmina pod cerkvijo. Mladi planinski snežaki pa na vse štiri, samo da bi bili prvi pri cerkvi, sledila je le še ozka gaz do koče. Pred kočo je Milan ometal naše čevlje, da je ne bi preveč pobelili s snegom. Kako prijetno toplo je bilo v njej! Čeprav ni velika, je bilo prostora poleg nas še za kakšnega pohodnika. Spili smo topel čaj, pomalicali in izpolnili planinske dnevnike. Pospravili smo še za seboj in se poslovili od prijaznih oskrbnikov. Pred kočo smo se za spomin nastavili še fotografskim objektivom.
Za sestop smo izbrali položnejšo pot. Naša množica pohodnikov je ozko gaz popravila, utrdila in malo razširila. Hodili smo v gosjem redu, eden za drugim. Juhuhu, zdaj v sneg levo, zdaj desno! To je bilo veselje, po zadnji plati, po trebuhu, samo da smo bili v snegu! Kako je to super, ko bi tudi v hrib šlo tako! Zagledali smo tudi nenavaden obisk. Nekakšna opica! Ampak to ni bila opica, bil je Jeti - snežni človek. Malo smo se ga bali, a hitro spoznali, da je prijazen. Z nami je skakal, se kepal in fotografiral. Posodil nam je glavo, da smo bili za trenutek del snežnega človeka.
Vsega lepega je bilo hitro konec, čakal nas je še del poti in že smo bili pri avtobusu. Preživeli smo lep zimski dan poln snežnih dogodivščin - ko bi še kdaj tako.
Najdi nas na Facebooku
Foto Milan Levstik
