| Po ledenem in hladnem kočevskem jutru so se pred nami kmalu začeli kazati s soncem ožarjeni vrhovi slovenskih gora. Zaradi prelepega prizora smo bili še bolj neučakani in komaj smo čakali, da izstopimo iz avtobusa in začnemo brusiti svoje podplate. Na izhodišču sta se številčni skupini pridružila še dva domača vodnika, ki sta naš izlet obogatila in popestrila z mnogimi zgodbami, anekdotami in tudi strokovno razlago.
Tokratni izlet je bil res popolnoma drugačen. Komaj smo dobro začeli s hojo, smo že bili pri penzionu na Sinjem vrhu, kjer smo v dnevnike odtisnili prvi žig. Nato smo nadaljevali s hojo po strmini in prišli na kopast vrh, kjer se je odprl razgled, ki se ga z besedami ne da opisati. Kot na dlani smo imeli pogorje Trnovskega gozda, Javornikov in Nanosa, Vipavsko dolino, za njo Kras, v daljavi pa Tržaški zaliv s pogledom na Istro in vse tja do Benetk. Na obzorju so se dvigovali Julijci s Triglavom, Karavanke s Stolom in Kamniško-Savinjske Alpe z Grintovcem na čelu. Nadaljevali smo po razglednem grebenu, ki nas je pripeljal do Otliškega okna, naravne kraške znamenitosti. Nad oknom smo v dnevnike pritisnili že drugi žig in se spustili do 12 m visoke in 7 m široke »luknje v gori«, skozi katero je bilo moč videti Vipavsko dolino in naselje Otlico. Na nadaljni poti so vodile markacije polžev in nas pripeljale do kamnite spirale v obliki polža, umetnine Damjana Popelarja, ki se zaključuje z na »suho« narejenim stožcem.
Kraški svet s številnimi škrapljami, vrtačami in brezni je bil nekoč in še danes povezan z živinorejo, predvsem s kozjerejo. Med potjo smo opazili in se izogibali številnim ogradam in električni pastirjem. V času Rimljanov so pot, po kateri smo sestopali proti Ajdovščini, domačini vsakodnevno uporabljali za potrebe življenja, kajti na vrhu so bile tri vasi. Danes pa po njej korakajo le še planinci. Sestop v dolino pa je kar trajal in trajal. Naša kolona se je vlekla kot jara kača brez konca. Tokratni pohod je bil pač začrtan tako, da je bil sestop veliko daljši kot vzpon. Našo pozornost med hojo in klepetom so na trenutke prekinila jadralna letala in padalci, ki so nas preletavali. Bližnje vzletišče jim nudi idealne pogoje za letenje in tako omogoča razvoj športnega jadranja in letenja, ki je v Vipavski dolini zelo priljubljeno. Čisto blizu avtobusa smo zaslišali še šumenje izvira Hubelj. A brez presenečenja v decembru res ne gre! V Gostilni in piceriji Anja nas je med rezanjem okusne pice obiskal Božiček in nam razdelil čokolade. Kaj lepšega!?
Sobotni dan smo aktivno preživeli na svežem zraku, se družili in klepetali s prijatelji in vrstniki, videli veliko novega in zanimivega in tako vsaj malo razširili svoja znanja o Sloveniji. Številne fotografije bodo gotovo lep in nepozaben spomin na zadnji pohod v letošnjem letu. Ob povratku v praznično razsvetljeno Kočevje smo si le še zaželeli vse lepo v novem letu in varen korak pri nadaljnjih turah.
Srečno in zdravo novo leto želimo tudi našim staršem, vsem ki spremljate naše delo, nas podpirate in prebirate naše članke.
Melita Berlan |
Najdi nas na Facebooku
Foto Melita Berlan
