Ker naj bi po vseh naravnih zakonitostih januarja prekrivala naše kraje snežna odeja, smo vodniki in mentorji Mladinskega odseka Planinskega društva Kočevje planirali in tudi izvedli pohod po domačih planinskih poteh. Niti v sanjah si nismo predstavljali, da bomo 11. januarja namesto snežne beline občudovali belino razcvetelega teloha.
Sobotno jutro je bilo megleno. A 47 nadobudnih, večinoma najmlajših planincev, to ni oviralo udeležbe težko pričakovanega pohoda. Vožnja z avtobusom do Štalcerjev je bila tako kratka, da si še bund nismo uspeli odpeti. Že na začetku hoje smo krenili v hrib. Megla se je čez čas razblinila in ogrelo nas je toplo sonce, svoje nahrbtnike smo tako napolnili z odvečnimi oblačili. Ne vem, ali nam je bilo vroče zaradi sonca ali zaradi hoje v hrib. Pa saj je čisto vseeno, bilo je čudovito. Pogled nam je begal od megle v dolini na sonce nad nami, na prečudovita drevesa in planjave razcvetelega teloha. Brez strahu smo pokukali tudi v medvedovo votlino in ugotovili, da je prazna. Iskali in našli smo tudi Veronikin zaklad, bil je sladek in dovolj velik za vse. Hodili smo po Kočevski planinski poti tik pod Livoldskim vrhom, Fridrihštajnom, vse do koče pri Jelenovem studencu. Tu sta nas pričakala oskrbnika s toplim čajem, sokom, s polnim pladnjem napolitank in čokoladnimi mafini. Oh, kako je teknilo! Svoje vtise smo zapisali ali narisali v planinske dnevnike in se še malo poigrali na igralih pred kočo. Po skupinskem fotografiranju je nekaj učencev ostalo s svojimi starši, ki so prosto soboto izkoristili za pohod do koče, ostali pa smo se vrnili po grajski poti v dolino.
Zahvale vsem, ki so nam januarski pohod naredili še lepši in slajši.
Najdi nas na Facebooku
Foto Majda Terbuc
