četrtek, 25. februar 2021
POIŠČI
Prenovljeni programi
Revija Gremo pod objem gora

ARHIV NOVIC  

torek, 27. januar 2015 ob 00:00, ogledov: 4410

Dvojna zmaga dvojčkov

Planinsko društvo Kranj | Planinsko društvo Tržič | 
Objavil(a): Matej Ogorevc
Nekoč neukrotljiva dečka, ki sta sama težko pri miru sedela za šolskimi klopmi, sta nepogrešljiva pedagoga. Učitelja športne vzgoje vsak na svoji šoli, ki ne nagrajujeta le najbolj pridnih, najubogljivejših, ampak znata z zgledom pritegniti tudi take, ki v šoli ne znajo zasvetiti. Minuli teden sta vsak svojo četverico osnovnošolcev zadnje triade pripeljala do zmage in drugega mesta na državnem tekmovanju Mladina in gore v Idriji. Gorski petelini iz Tržiča so bili prvi, Krompirjevi hribovci iz Šenčurja pa drugi. Kako jima je v času, ko je pozornost mladih vse bolj zaslepljena z drugimi vsebinami, uspelo motivirati vsak svojo četverico, da so se nekaj mesecev intenzivno pripravljali na tekmovanje iz planinske šole. Sta magnet za otroke, kjer koli se pojavita. In za vse ranljive skupine ljudi.
Pokojni prof. Maks Tušek na fakulteti za šport je študentom večkrat dejal: »Trideset odstotkom učiteljev bi naložil veliko dela. To je tip pridnih učiteljev, ki pa ne razmišljajo kaj dosti s svojo glavo in se kot pijanec plota držijo učnega sistema. Trideset odstotkov učiteljev bi bogato nagradil, ker vidim, da res znajo delati z otroki in iz njih potegnejo pluse. Trideset odstotkom učiteljem pa bi prepovedal, da se otrokom približajo.
Dvojčka. Morda se prav v otroštvu naših dvojčkov najde odgovor, kako to, da je njuna obravnava otrok tako drugačna, kot jo sicer zmorejo drugi, ne nujno samo učitelji. Še preden vstopimo v Primoževo hišo, srečamo njunega starejšega brata Borisa, ki ju hitro zatoži, da sta bila kot otroka zelo navihana. Da so ju ves čas nekje iskali, saj ju je iz zaprtih prostorov, organiziranih srečanj, vedno vleklo v naravo. Njuno igrišče ni imelo konca. »Najboljša telovadnica je gmajna,« se strinjata Gorenjca, ki se že od nekdaj nista mogla upreti notranjemu klicu, ki ju je vabil, da ves čas nekaj odkrivata, se premikata, iščeta nove, še ne shojene poti. »Zdaj bi se temu reklo, da imava motnjo koncentracije,« pove Primož, ki se je rodil petnajst minut pred Gorazdom, zato tudi tako ime. V osnovni šoli je bilo precej naporno za starša, vendar sta se vedno, kadar so drugi nanju kazali s prstom, postavila na njuno stran. Ker sta videla, česar drugi niso. Da v trenutkih, kadar bo kdo potreboval pomoč in bo v stiski, prav onadva ne bosta pogledala stran. Ker se ničesar ne prestrašita. Tudi drugačnih, nemočnih in drugače ožigosanih ne. Oče, žal pokojni, je bil strog, a srčen, z velikim posluhom za druge, prav tako mami, ki pa se ji zdaj njena vera v pobalinčka obrestuje. Vedno je verjela, da vzgojno problematični fantje niso nujno tudi slabi. In prav je imela.

»Ko smo še kot osnovnošolci tekli od spomenika do spomenika, najbrž je bilo za dan OF, sva vzela zraven sosedovega fanta, ki ni mogel teči. Bil je invalid in sva potem v njegovem ritmu dosegala tiste spomenike. Tako nama je bil hvaležen, da naju ima še zdaj rad,« se spomni Primož, Gorazd pa na staro sosedo, ki sta ji še kot desetletna mulca šla na skrivaj sekat drva. Ta čut za manj močne, ranljive, pravita, je vsajen vanju. Je neka notranja nuja, potreba, mimo katere ne moreta tudi zdaj, ko sta oba starša, ko imata številne obveznosti, a kljub vsemu večino prostega časa delata za druge.Empatija, le od kod se je vzela? Gorazd na osnovni šoli Tržič ob svojem šolskem delu dodatno strokovno pomoč zagotavlja učenki četrtega razreda Anji Meglič, ki ima cerebralno paralizo, Primož pa sedmošolcu Patriku Jagodicu na invalidskem vozičku (zaradi atrtogripoze), ki postaja vse boljši plavalec in bomo, je prepričan Primož, zanj še slišali. Skoraj vsak dan spremlja tudi svojega zdaj slepega prijatelja, ki se pripravlja na svetovno prvenstvo v maratonu. Zgodba s slepim Sandijem pretrese. Sandi je bil mizar. Pred leti je svojemu prijatelju za fantovščino sam izdelal leseni križ, ker je v teh krajih običaj, da ga fantje pred poroko nosijo na svojem hrbtu kot prispodobo za težko zakonsko življenje, ki jih čaka. No, in ta križ so, da je bil še težji, ves teden namakali v bližnji reki Bistrici. Bodoči mož ga je nekaj časa na fantovščini pridno nosil, potem pa teže ni več zmogel in ga je položil ob najbližjo steno. Slabo prislonil. Ta križ se je zvrnil prav na Sandija in ta se je z glavo hip pred tem udaril v robnik. Teža križa je bila zanj usodna. Utrpel je težjo poškodbo glave in za vedno oslepel. Ena od poznejših terapij na društvu Korak, ki je Sandija vrnila med aktivne, je bil tek. Ker je Sandi slep, potrebuje spremljevalca in Primož je ta, ki ga je in ga še spremlja in spodbuja na njegovi poti, ki je zdaj postala pot ekstremnega športnika. »Ne tečem več z njim, ker je Sandi postal predober zame, poskrbim pa na tekmovanjih za vse druge stvari. Njegov spremljevalec in človek, ki mu piše treninge, je Roman Kejžar. Drugi teden gremo v Dubaj, tam bo Sandi lovil normo za svetovno prvenstvo v maratonu v Londonu. Njegov največji cilj pa so paraolimpijske igre v Riu de Janeiru.«

20jana1

Kičasta, a resnična. Ob vsem tem sta Primož in Gorazd številne konce tedna posvetila tudi mentorstvu mladim osnovnošolcem, ki sta jih pripravljala na državno tekmovanje. Ker imata tudi sama partnerki in otroke, Gorazd tri (Daša 14, Gašper 8. Gaber 7) in Primož dve (Zala 14 in Manca 7), me je zanimalo, kdo pa medtem skrbi za njune otroke in kako se na njun čut za druge odzivata partnerki Darja in Marija. Saj ju gotovo nič ni doma. Pa ni tako, odgovarjata. Za vse najdeta čas. »Tu sva si mogoče res malo različna.« začne Gorazd. »Mogoče je Primož malo bolj ambiciozen, kol sem sam.«

»Mogoče se gibljem malo bolj v spodbudnem okolju,« svojo ambicioznosl v bratovih očeh upraviči Primož. »Zdaj sem pa res postal še načelnik mladinskega odseka pri Planinskem društvu Kranj,« pove Primož, Gorazd pa doda, »nekaj časa sem bil trener hitrostnega rolanja, ampak sem se prav zaradi prevelike odsotnosti od doma odločil raje za družino, čeprav se sliši kičasto.« Primož pove, da je pelnajsl lel delal v gostinstvu, da sije ob šolanju ves čas sam služil kruh. Gorazd pa nadaljuje, da je še ena razlika med njima ta, da je Primož vedno znal bolje zaslužili, pa ludi zapraviti, on pa da najraje od vsega prodaja slike partnerke Darje, ki je slikarka. »Imam poseben odnos do njenih slik, saj jih je ustvarila oseba, ki jo najbolj ljubim. In to se čuti. In res rad prodajani njene slike.« Primož, kije kar ganjen ob bratovi lepi izpovedi, pohiti v drugo sobo in prinese eno Darjino oljno sliko, kjer ima glavno vlogo rdeči mak. Primoževa partnerka Marija je farmacevtka, zelo sposobna poslovna ženska s svojo vizijo, ki jo s Primožem uresničujeta. Vsi se dobro razumejo, dvojčka pa se pošalita, da ne gre drugače, saj sta po naravi zelo potrpežljiva in tudi prilagodljiva.

Priprave na tekmovanje. Gorazd ne pozabi večkrat omeniti, da sta bila za njegovo zmagovalno tržiško ekipo Gorskih petelinov zaslužna dva mentorja. Asja Štucin je še ena od učiteljic, ki ji ni žal nobene proste ure, če gre za izobraževanje in motivacijo otrok. Gorazd pove, da je iz predvidenega gradiva, ki ga je naštudiral, izpisal več kot petsto vprašanj, na katera so potem z izbrano ekipo iskali odgovore. Pripravljali so se na izvirne načine. Primož je svojo ekipo med konci tedna prišel iskat kar na dom in jih odpeljal k sebi domov. Tudi idrijske žlikrofe so delali, saj je bilo tekmovanje v Idriji, in so pričakovali tudi kakšno vprašanje iz kuJinarike. Kako sta jih motivirala, da so se tako vneto pripravljali na vseh področjih in oblikah planinskega delovanja, nas je seveda najbolj zanimalo, saj otroci med konci tedna veliko raje, kot da se učijo, buljijo v različne ekrane. »Pomembna je notranja motivacija. Želja. Midva lahko dava sto in sto informacij, vendar če v otrocih ni želje po znanju, sva oplela,« je začel Gorazd. »Otroci točno vedo, da jih spoštujeva. Za naju so pomembni. Verjameva vanje. Otroka je treba vzeti sebi enakega, ne se postavljati nad njim. Potem sledi,« nadaljuje Primož. »Otrok pogleda učitelja v oči in ve, ali si z mislimi pri njem ali nisi. Če otrok sam k tebi pride, je znak, da te je začutil. Če imaš to, imaš vse. Lahko ga z zgledom naučiš, kar hočeš. Ampak ta otrok mora to želeti. Otrokom najbolj manjkajo želje. I.ani sem za ekipo prav tako garal, ampak otrokom je bilo vseeno, ni bilo želje, pa so bili sami odličnjaki,« se spomni Gorazd. »Če daš v ekipo same odiičnjake. se bodo sprli ob vprašanjih. Najti je treba pravo kombinacijo otrok. Vsak ima kako sposobnost. Te prepoznavata instinktivno,« razmišlja Primož.

20jana2

Rezultat na najbolj uveljavljenem državnem planinskem tekmovanju in zadovoljstvo otrok kažeta, da imata prav. Ni pa nujno, da sta taka, kot sta, vsem všeč. Eni se veselijo njunih tihih uspehov, drugim ni kaj dosti mar za vse nadure, kijih podarita drugim. Od mladih nog sta vajena, da dajeta, ne da zato kaj pričakujeta, tako ju tudi novi zakoni, ki bodo še manj nagrajevali strokovno pomoč učiteljev otrokom s posebnimi potrebami, s katerimi tudi delata, ne morejo dotolči. Všeč nam je bilo tudi, ko sta dejala, da pravzaprav nikoli nista v ničemer tekmovala, a sla na veliko področjih nepričakovano zmagovala. V čisto svojem ritmu, počasi in neagresivno. V tekmovanje ne verjameta, ampak v ravnotežje. Pravzaprav sta že davno ugotovila, da se prav v ravnovesju skriva vsa umetnost, zato se niti ne živcirata preveč, če na svoji poti naletita na nasprotnike. Pravita, da morajo li vedno biti, ker šele lako se vzpostavi prostor za njun način dela. Tak, ki brez sile in agresije pomete z vso konkurenco.

Članek je bil objavljen v reviji Jana

Avtorica besedila: Urška Krišelj Grubar
Foto: Mateja J. Potočnik

© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2021

Iskanje med novicami

Izprazni Iskanje
Prikaži vse zapise v arhivu
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.
ZADNJE NOVICE
Planinska zveza Slovenije
Mladinski svet Slovenije

NAPAKA: ne najdem RSS datoteke...
Urad Republike Slovenije za mladino