Svojo lakoto smo kar se je dalo hitro potešili v zavetrju železniške postaje, kjer si je vsak poiskal primeren kotiček. Jutranji mraz nam je segal prav do kosti, zato na naših glavah niso manjkale kape, na rokah pa rokavice.
Kaj hitro smo začeli s hojo, kajti stati na mestu ni bilo prav nič prijetno. Na čelo kolone je kot vedno stopila vodnica Zinka, pridružil pa se ji je še domači vodnik Milan, ki je tudi oskrbnik koče. V osrčju Mirne smo prehodili čudovit most, med hojo po asfaltni cesti pa smo opazovali gričevnato pokrajino z vinogradi, kjer so zaradi mile zime že začeli s pripravljalnimi deli. Ob pogledu naokoli bi lahko rekli, da imamo hkrati dva letna časa. Na osojnih legah še zimo, na prisojnih legah pa že pravo pomlad. V mimoidočih vaseh smo videli, da so nekdanje zidanice preuredili v lepe stanovanjske hiše s stalnimi prebivalci. Zanimiv je bil zaselek Zapuže, kjer na vrhu stoji grad iz leta 1578. V preteklosti je bil zatočišče protestantov, zdaj pa so tam stanovanja. Da se nahajamo na vinorodnem območju je pričal tudi pokrit lesen nadstrešek z velikim vinskim sodom na sredini. Pod njegovo streho smo se malo odpočili in osvežili s pijačo. Na eni od hiš smo občudovali zanimivo poslikavo iz življenja in dela ljudi. Mi pa smo to izrabili za lepe »fotke«.
Pot skozi gozd je hitro minila, vsaj tistim, ki so si jo krajšali z metanjem kep v drevesna debla. O, kako je bilo zanimivo opazovati tekmovanje o ciljanju drevesnih debel! Tako je pot hitro minila in kar naenkrat se nam prikazala koča na vrhu Debenca. Oskrbniško osebje nas je prijazno sprejelo in postreglo s hrano, ki smo si jo naročili - eni sladko, drugi slano, tretji kislo, četrti gurmasko, vse pa zelo dobro in okusno. Zunaj pred kočo pa se je odvijala prava bitka kepanja in zabava na igralih. Še skupinsko fotografiranje in že smo jo morali mahniti nazaj proti Mirni.
Med sestopom nas je spremljal močan veter, ki je hladil naša lica in mršil lase. Zato je bilo zadovoljstvo ob prihodu v avtobus še toliko večje.
Gotovo je ta pohod na vsakemu od nas pustil lepe spomine in vsaj kakšno doživetje, po čemer se ga bomo radi spominjali. Vodnici in mentorice pa še po planinskih majicah, ki nam jih je podaril oskrbnik Milan, za kar se mu najlepše zahvaljujemo.
V Kočevje smo se vrnili še podnevi. Nad tem smo bili malo presenečeni mi sami in starši, saj je za naša planinska potepanja to prava redkost.
Melita Berlan
|
Najdi nas na Facebooku
