Po vročinskem valu, ki je zaznamoval ves julij, je letošnje mladinske voditelje pričakalo malo bolj kislo vreme. Aktivnosti na prostem so bile zaradi tega omejene, a z nekaj prilagoditvami programa, je vse potekalo, kot je treba. Udeleženci so pridobili nova znanja na predavanjih in delavnicah o tehnični opremi, vozlih, orientaciji, prvi pomoči, voditeljstvu, retoriki, družabnosti, organizaciji planinskih dogodkov ... Preizkusili so se na učnem poligonu v Bavšici, znanje iz orientacije so utrdili na orientacijskem tekmovanju, nekaj novega pa izvedeli tudi ob obisku informaztivnega središča TNP v Trenti. Deževno vreme nam je sicer omogočilo samo eno turo, osvojili smo zgolj Briceljk, je pa zato razgled z najvišjega vrha Loške stene poplačal vse sive dni v dolini.
Na koncu tečaja se je teoretično znanje udeležencev preizkusilo s testom, pokazati pa so morali tudi, kako dobro poznajo tehnično opremo, orientacijo, prvo pomoč in vozle.
Kljub polnemu urniku časa za druženje ni zmanjkalo. Zabavali smo se ob družabnih igrah, petju, kopanju v Koritnici, plezanju na plezalnem stolpu, obisku Bovca ...
Kadar se imamo lepo, čas vedno hitro mine in tako je tudi za letošnjo generacijo mladinskih voditeljev prehitro prišla nedelja in konec druženja v Bavšici. Med poslavljanjem smo si obljubili, da se zagotovo še srečamo kje v gorah, zagotovo pa na akcijah Mladinske komisije.
Katja Maček
... in še pogled skozi gojzar udeleženke ... Malo pred zaključkom šole je Mladinska komisija PZS razpisala seminar za mladinskega voditelja. Nanj se nas je prijavilo 25 dijakov. Seminar je namenjen mladim, ki radi hodijo v hribe in ki so zaključili prvi letnik srednje šole. Starost udeležencev je se gibala med 15 in 18 let. Eden iz med pogojev, da smo se lahko prijavili na seminar je bil tudi rešen uvodni vprašalnik - s pomočjo že osvojenega znanja planinske šole je bila to mala malica.
25. julija smo se radovedni in malo prestrašeni bodoči MV-ji zbrali pred Planinskim učnim središčem Bavšica. Nismo se še poznali med seboj, zato smo bili z začetka sramežljivi. Sramežljivost pa je kaj hitro izpuhtela, saj smo po nekaj spoznavnih igrah že vedeli kdo je kdo.
Prve dni nismo bili zainteresirani za kakršnekoli banse, igrice, petje ..., kar vodnici Nuši seveda ni bilo všeč. Da bi to spremenila, nam je nonstop »težila« s kitaro. Moram priznati, da ji je kar dobro uspelo, saj smo proti koncu seminarja vedno več in bolj vneto prepevali. Po prvi prespani noči so nam vodniki pripravili tudi že prva predavanja. Če imam prav v spominu, je bilo prvo na vrsti predavanje z osnov retorike in javnega nastopanja. Najprej smo poslušali definicije, nato pa smo slišano morali še praktično prikazati. V nekaj minutah smo tako morali predstavili nekaj, kar dobro poznamo. Ni bilo pomembo kaj, pomembno je bilo le, da smo novo pridobljeno znanje poizkusili čim bolje uporabiti tudi v praksi. Naslednje predavanje, je bilo že bolj tehnično obarvano. Pod drevesni na dvorišču nam je Domen pripravil predavanje o opremi za v gore. S seboj je imel poletno in zimsko opremo, ki smo jo razdelili na osebno, tehnično in drugo. Naučili smo se tudi rokovanja s samovarovalnim kompletom, plezalnim pasom in čelado, saj smo se kasneje preizkusili tudi v plezanju na bližnjem poligonu oz. ferati. Zadnje predavanje so bili vozli. Naučili smo se pet osnovnih in najbolj pomembnih vozlov: bičev, polbičev, dvojna osmica, prusnikov ter kavbojski vozel. Seveda pa nismo cel čas preživeli na predavanjih. Imeli smo kar nekaj prostega časa, katerega smo v glavnem porabili za igranje odbojke, kak dan pred izpitom pa tudi za učenje in ponavljanje snovi.
Drugi dan smo se po zajtrku v treh skupinah odpravili proti Svinjaku. Vreme nam žal ni bilo naklonjeno, zato se je prav skupina po 30 minutah hoje obrnila nazaj proti dolini - kmalu smo se vse skupine srečale in skupaj le še sestopile. Nekaterim na srečno in drugim nažalost smo predčasno zaključili prvi planinski izlet. Vodniki so zato izvedli plan B. S kombijem smo se odpeljali na ogled informativnega centra TNP v Trento. Vodič nas je popeljal po muzeju in nam razlagal o stvareh, ki so bile razstavljene. Po dobrih dveh urah smo bili že nazaj v Bavšici.
Med deževnimi dnevi smo se zadrževali v podmornici. Enkrat je nekdo pozabil zapreti okno in je bila cela podmornica »pod vodo« (podmornica je najvišje nadstropje v domu, se pravi podstreha). Tekom celega tedna smo imeli nato še naslednja predavanja: prva pomoč, delo v mladinskih organizacijah, orientacija, družabnost, voditeljstvo, vsebinska in organizacijska priprava tabora ter gorska reševalna služba. Obiskal nas je reševalec iz Bovca. Razkazal nam je vso opremo in nam odgovoril na raznovrstna vprašanja. To predavanje je bilo res nekaj izjemnega.
Zvečer smo imeli pripravo na turo ali pa pevsko-zabavni večer. Dva večera pa smo preživeli ob nekoliko daljših igrah kot običajno. Igra, ki smo se jo igrali zunaj je bila res zabavna. Razdelili smo se v dve skupini in si med seboj kradli keglje, da je bilo vse še malo bolj razburljivo pa je poskrbela tudi tema, saj smo se igrali v temnem gozdu. Druga igra, ki smo jo igrali v domu, je bila sicer malo bolj zapletena, a še vseeno zelo zanimiva.
MV-ji naj bi opravili tri ture, a žal nam to ni uspelo. Dež nam je venomer prekrižal načrte - razen enkrat. Uspelo nam je izvesti le eno turo - to je bila hkrati tudi izpitna tura na Briceljk. Na vrhu je bil zelo lep razgled. Videli smo Mangart, Jalovec, Bavški Grintovec, Rombon, Jerebico in še kaj. Turo smo vsi uspešno opravili. Po njej pa je sledilo še reševanje testa, zato smo po turi vsi živčno prebirali učbenik in še zadnjič ponavljali za test. Zasledili smo, da so nekateri znani pesniki našli navdih ravno v gorah.
V soboto smo imeli izpite. Najprej smo odpisali teoretični del, nato pa je sledil še praktični preizkus, ki je bil sestavljen iz prve pomoči, orientacije, vozlov in tehnične oprema. Tudi tukaj ni bilo nekih velikih težav. Popoldan so nas prišli posnet še iz RTV Slovenija. S posnetim in zbranim materialom so pripravili prispevek, kaj pomeni biti MV, zakaj hodimo v hribe, ...
In že je bila nedelja, zadnji dan našega seminarja. Vsi objokani smo se poslavljali in si trdno obljubili, da se moramo še enkrat videti.
Seveda pa naziva še nismo prejeli. Naprej moramo opraviti še seminarsko nalogo. V njej bomo opisali kako smo se kot MV pripravniki vključevali v delo našega matičnega planinskega društva. Na voljo imamo leto dni časa, šele potem bomo pravi mladinski voditelji.
Klara Mestek
Fotospremljavo letošnjega seminarja mladinskih voditeljev najdete na
Facebook profilu Mladinske komisije PZS.
Avtorja fotografij sta Aljaž Šemrov in Nuša Verdev.
Najdi nas na Facebooku
